Zjutraj sva predolgo spala. Nič me ne bi prej spravilo spat! Ko je čas za družabne igre, z zabavnimi dobrimi (poštenimi) nasprotniki, čas
kar odleti. Frr! Frr! Že dolgo se nisem
tako nasmejala in naigrala. Jedli smo božansko pecivo, pili čaj (passionate fruit), kapučino in cedevito.
Pogovarjali smo se o tem, kako mož
ženi vsako večer zmasira noge. Prav čaka jo že z oljem, samo da ji nudi užitek.
Kako lepo, da je tako pozoren. Da mu je pomembno, kako se ona počuti, da ji
ugodi. Sigurno se mu poplača z eksponentnimi obrestmi. Obresti na obresti. Potem
smo se masirali. Vedno sem umaknila nogo, ker je tako žgečkalo.
Najbolj hecno pa je bilo, ko smo gledali stare fotografije. Tako
smo se smejali, ko je imel prijatelj na sliki še dolge lase. Sam zase je rekel,
kdo je to? Sem mislil, da babica. Kako noro je bilo, da smo se še bolj smejali,
samo ker smo se smejali. Sinu je bilo to tako smešno, da se še je na odhodu po
stopnicah dol, smejal na ta račun. Za konec pa še je prijatelj ugibal dneve v
tednu. Kdaj imaš ti rojstni dan? V sredo. Res je! Pa ti? V torek. Res je! Ful smo
se še temu smejali.
Imeli smo take smešne pojme za ugibati. Ladijski vijak,
spremljevalna ladja, nogavica, Sneguljčica, krt, zračni napad, odtujitev... Vse
drugo smo risali in kazali… Moramo še poiskati nadgradnjo te igre…
Danes pa spet naprej. Že dolgo se nisem tako iz srca
nasmejala. Ni bilo zaradi kart. Dobila sem več bul kot zmag. V tistem času
izven namakanja. Ampak vseeno. Igrivost. Norčavost. Spontanost. Smeh zaradi
vsega in ničesar posebnega. Občutek radosti. Sin mi je mogel reči, naj se neham
smejati, da me bo lahko potunkal. Seveda sem se morala krohotati še bolj. Uvidevno
je počakal.
V vodi sem ga pogledala v oči. Še enkrat. Brez heca, kdo si ti? Tvoja
mama. Iz prejšnjega življenja? Res! Spet sva se smejala kot nora. Malo sem
spila vode zraven kave, malo pa kar tako… Fajn je imeti dopust! Hvaležna sem, da sva danes tako norela. Sploh ne vem, kdaj je tako zrasel,..
Pa raste kot gobe po dežju...in naša leta bežijo...
OdgovoriIzbriši