Krofi sekunda dvajset...

Pred banko so naju presenetili kurenti. Fantič je tako močno pokal z bičem. Me je kar ošvrknila glasnost, vedno znova, ko je "vsekalo". Bili so prijazni, lepi. Če ne je že bila panika... robčkov nimam zraven!!! Sin pa je rekel, da mu je že žal, da ni v avtu počakal. Notri pa so tako doneli zvonci, da smo si vsi ušesa dol držali.

Kako rada imam "treske", raje kot krofe. Babica jih je vedno tako dobro spekla in posladkala.

Mami tudi peče zelo dobre puhaste krofe. Bila sta na morju... Pekli smo jih tudi sami. Na obisku. Tako vroče olje je bilo, ko smo jih dali noter. V trenutku obrnili. Potem pa je že bila panika. Kje imaš skledo? Pa kam si jo dala? Daj že skledo! No!! Niso bili čokoladni (zažgani), vsaj večina ne. Tako dobrih krofov še v Trojanah nimajo. Plus. Plus. Zabavno pa za petnajst od deset...

Rada imam zimo. Belino pokrajine, snegec, občutek dotika snežinke na koži, čipkasta drevesa... Sankanje, kepanje, če mi sneg ne pade za vrat. Potem pa gretje na toplem ob čajeku. Rdeča lička... Smeh. Klepet. Družabne igre.

Včasih smo se igrali pisanje zgodb. Vsak je napisal nekaj, potem pa dal listek naprej... Kdo je bil? (Sosed.) Koga je srečal? (Tebe.) Kje? (V koruzi.) Kaj sta tam delala? (Štrikal. Iskal trgovino. Iskal nogavico.) Kaj sta se pogovarjala... (Bi ti pel na proslavi? A poznaš onega partizana? Jaz bi tudi Tarzana gledal.) Spletle so se tako smešne zgodbe...

Vseeno pa sem vesela, da kurenti odganjajo zimo... Vse se prebuja v rast...

Love... Kiss! Kiss!