Skok... v resničnost!

Ne boste verjeli! Gledala sva Fifty Shades of Grey. Kazenska. Zamujanje… Nespoštovanje mojega časa. Kot da bi imela danes deja vu ( močen občutek kot da sem to že enkrat doživela…).

Zjutraj mi je božanski občutek prebujanja z ljubim. Slow motion… Da se privijem k njemu. Ga poljubim. Si poveva, kaj sva sanjala. Ne pa da že krampam po telefonu, da si razložim neki medicinski postopek. Potem pa iz postelje do računalnika. Res? Pojem zajtrk. Pride iz wc-ja (branje stripov). Kaj ti že res greš? Pa ja nisi zamerila, da sem šel na wc? Ne, te malenkosti ne. Kaj pa telefon z nama v postelji, računalnik in potem še enkrat telefon? Ful je bil užaljen (tako, da je takoj vzel zajtrk in šel proti računalniku (Jee, svoboda. Končno moj najljubši del! Serije! Brez občutka krivde…)). Nič ne rečem, dobila sem poljub za adijo. Včasih je bolje biti sam, kot da si v resnici z nekom, pa si sam…

No, tam smo ostali pri filmu. Najprej sva gledala parodijo. Začetek. Saj mi je bilo smešno. Potem sva raje gledala original. Meni je bila všeč zgodba, privlačnost. Strast. Sva (dva) čisto različna svetova, ki se združita. Ljubezen. Postavljanje mej. Ne verjamem, da je on v resnici tako hladen, če ne bi bil zlorabljen na nek način. Na njeni strani sem, da se tega ne gre. Že zaradi ljubezni ne. To ji je premalo. Zraven sem se ful jokala, tam, ko se mu potem ne pusti dotakniti, na koncu. Ljubezen ne boli. Love feels good. Ljubezen je dober občutek. Ljubezen dobro dene. Vsaj večino časa.

Zadnjič smo bili na obisku. Pa je prijatelj rekel ženi:"Daj mi telefon, nekaj moram pogledati na google." 

Ona pa smrtno resno:"Jaz sem ti google, kaj rabiš?"
Tako smo se smejali zraven! Telefon je ostal izklopljen na polici. Res je, če si z nekom, je največ, kar mu lahko daš polno pozornost. Podatki so dostopni vedno. Ta trenutek pa je samo zdaj. Dragocen. Neponovljiv. Po čem si zapomniš življenje? Po doživetjih ali po iskanju na telefonu?

Wooohooo! Skok s pomola... v resničnost!!!