Puhaste snežinke...

Včeraj je bil petek trinajsti, moj srečen dan. Lahko sem šla prej iz službe. Prišla sem dobro domov, kljub ledenim ploščam na avtocesti. Zvečer sem gledala ful dober film. (Moj izbor,,,) Za večerjo sem jedla skutine palačinke! Za predjed pa lučko.

Zunaj je vse tako lepo belo. Z ljubim sva imela kavo ob tej idili. Zajtrk. Brala sem, da je eden izmed razlogov, da gredo pari narazen, da se počutijo nespoštovane. Ljubim, ko mi ljubi pripravi zajtrk. Mi skuha kavo. Mi pusti, da še malo ležim v postelji.

Včeraj sem brala Novo zemljo Eckhart Tolleja, da imamo boleče telo, ki uživa v bolečini. Polno je takih malih sprožilcev, ki nas kar preplavijo s starimi čustvi zamere. Zamujanje. Če nisem popolnoma v trenutku, me oblije. Negativno. Včeraj je že bilo tako za nekaj časa. Dokler se nisem odtalila, stopila kot puhasta senžinka na dlani...

Obožujem sneg. Kako smo se včasih sankali. Po res strmih bregih. Kdo si upa? Vlakeca. Deset sank skupaj povezanih. En kilimeter. Po cesti. Samo takrat še ni bilo toliko avtov. Toliko posipa gor, če ga je sploh kaj bilo. Včasih pepel. Sneg je škripal pod nogami. Bile so zvezde posipane na gosto in noč tako temna. Vozili smo se tudi na odrezani strehi od fičeka. Kako je to letelo! 

Pa ko sva eno leto dobili sanke s sestro za božičeka. Take velike. Spredaj s polkrožnim lesom. Visoke. Šli sva na naše priljubljeno kratko, a strmo sankališče. Nisva šli od sredine, tako kot vsi. Šli sva od vrha, od roba gozda. Kako je to letelo! Pa skočili sva tudi! Sanke pa so samo naredile krrr pri pristanku! Pa sva imeli nove! Zlomljene. Kak je bilo fajn! Saj je sosed mizar vse popravil!

Sredi pisanja me je ljubi napadel! Mislila sem, da se pride cartat. On pa na moje noge! Žgčekanje! Kako sem kričala! Tu pomaga samo grizenje… Cmok! Cmok! Pa! Pa!