Bližina skozi pogovor me tako osrečuje. Niso vedno lahke
stvari, ki se jih prav moraš pogovoriti. Kar nekaj je vmes, nekaj slutim, neka
teža. Most je tam, a kar nekako omahujem stopiti proti drugemu. Pustim mu
tako blizu, da mi lahko boža srce, lahko pa ga tudi zaledeni. Največje maščevanje
je vedno, da sem sama srečna.
Včeraj je mami tako dobro skuhala juho, pa kanelone polnjene
z gobicami in proseno kašo z brokolijem. Nekako nisem bila razpoložena, ker sem
morala tako hitro oditi. Ravno ko je svak prijel za harmoniko in začel igrati. Nisem
pa bila razpoložena tudi zato, ker ni bilo mojega ljubega zraven. Počutila sem
se tako samo. Spet so vzklili vsi stari občutki zapuščenosti in nevrednosti, da
je ljubi ob meni. Pobožam jih. Hvala, da to delite z mano. Ljubi me. Samo priti
ni mogel. Pomirijo se in grejo nazaj spati.
Zjutraj sva načrtovala z ljubim zajtrk in kavo. Ups, mleka
ni bilo. Po dolgih pogajanjih, ali zbujanju občutkov krivde… pa jaz sem šel
zadnjič, pa mrzlo je zunaj, pa ne da se mi iti, jaz pasem še ful utrujena… sva
šla igro papir, kamen, škarje. Izgubila sem. Pokrila sem se čez glavo in rekla,
da me ni... Med drugim…Vseeno je šel ljubi. Ful sem mu hvaležna, da je šel. Na koncu
pa se je butal v štok od vrat, ker je pozabil kupiti mleko. Spet ven, do
mlekomata. Če pa to ni ljubezen… Ly too.
Nečak mi je rekel, da naj probam snegeca, kako je dober. Držala
sem jezik ven, koliko sem lahko, da mi je z rokico »pripopal« malo snega na
jezik. Uš! Jezik sem imela kot rafaelo kroglico s kokosom. Samo da je bil
drugačen okus. Sploh ni bilo okusa. Kaki dober občutek! Nečak pa se je
smejal!!! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar