Nekaj me vleče k morju. Nekaj podzavestnega. Frizura mi je
kar sama na val padla. Brez truda. Brez namer. Šššš! Š! Šššššš!
Kako lepo si je bilo danes peti pri babici. Se držati preko
ram. Gledati zraven, kako plešejo brez ritma. Hopa. Hopa. Hopa. Pa to sploh ni
bilo pomembno. Bilo je fantastično. Peti brez posluha. Se lahko temu sploh reče
petje?! Vseeno kako se reče. Bilo je izjemno. Epsko. Babica je praznovala 89
let! Kako je še na hece in dobre volje. Ima izjemen spomin. Še vedno je tako na
hece.
Včeraj se nama je zgodil incident v akvariju. Razrastle so
se nama črne čopaste alge. Saj so ful lepe. Pahljačaste. Mali puheci pritrjeni
na kamnu. Potem pa so bili kar na najini drevici korenini. Potem pa že kar na
najini ogromni korenini. Želela sva dokupiti nekaj rib. Pa nama je dragi
svetoval, naj se najprej alg rešiva. Vse sem zdrgnila in prekuhala. Kamne. Vejasto
korenino. Problem je bil pri ogromni korenini, ker ne bi šla v nobeno posodo. Niti
v alfo. Kljub prekuhavanju niso šle dol iz razvejane korenine.
Sem vama rekel, so bile znamenite besede. Zraven pa
zadovljstvo, da je imel prav. Nikoli me ne poslušata (preveč ga, glede vsega.)
Poslušava vedno, samo včasih narediva po svoje. Kaj češ, izkušnje so le
izkušnje. Potem je bila drama. Če bi že takoj ukrepala, se to ne bi zgodilo. Lahko
korenino stran vrževa. Po celem se bo razrastlo. Vse bo prikupno čopkasto
poraslo.
Potem smo šli po drugo mnenje. Easy. Samo namočiva v
arekini! Brez drame. In to sva tudi naredila. Ponoči. Vse je dol razžrlo… Tudi
barvo. In je prej lepa rjava drevica zdaj svetlo rjavo belkasta drevica. Koreninski
štor pa je malo sivkast. Ni pa alg gor. Kamenje pa se tako sveti, kot da je
namočeno v belino snega. Vse se da, če se le hoče. Imava nove ribice! Jupi!!!
Val življenja me nosi po svoje. Vseeno pa uživam na njem. Samo
surfati se še morem naučiti. Morje prihajam kaj po šumenje, dotike blagosti,
odpiranje srčnosti, moje duše. Kiss! Kiss! Woohoouuu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar