Razpiram roke na široko. Pripravljena sem spustiti ljubezen
v srce. Odpiram se z vsem bitjem. Z vsem kar sem. V polnosti. Življenje me
ljubi in podpira na vsakem koraku.
Včasih je dan, ko se smejim kar tako. Nasmeh kar ostane. Objame
me nevidna toplina in blagost do vsega, tudi do sebe. Vedno sem vedela, da moja
moč izvira iz sprostitve. Relaksiranja. Kopeli. Dremuckanja v postelji,
meditacije, pitja kave počasi. Iz trenutkov pristnih užitkov, ko sem samo tam,
nič drugega ne obstaja. Branje dobre knjige. Poezije. Smeha.
Včeraj sem gledala Kung fu pando 3. Bilo je tako zanimivo in
zabavno. Učitelj je rekel pandi, da ga ne ustvarja po svoji podobi. Ti imaš moč
v sebi, da odkriješ kdo si, svojo pot. Pa še to, da je čas, da začne nove
stvari, ker se bo samo tako lahko širil. Potem je šel k očetu na kopel v velik
lesen škaf… Kako mi je fajn v zavetju postelje. Res moram ven? Se širiti? Rasti? Če pa
je tu tako domače, toplo in to že čisto obvladam… ampak nisem bila ustvarjena
za to. Ali samo za to. Svet prihajam!!!
Moje srce se odpira kot ptica krila na nebu. Leti. Visoko. Se
giblje z lahkotnostjo. Poletava iz čistega veselja, ker ji je to v krvi. Ljubi nebo.
Svojo svobodo in prostranost. Odpiram srce še bolj, da se še v njem ugnezdi več
ljubezni, sreče, veselja. Zaupam pesmi srca. Rastem kot mogočno drevo. Pozimi ravno ne bom listov poganjala in cvetela. Nabiram pa novih moči...
Wouhou! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar