Sedaj pa čakam.
Na vodo. S pipe... Obožujem kopeli. Slane. To mi pa tako prija, da sem
potem kot nova. Nalijem si polno kad, čisto do roba.
Vsako čakanje je za nekaj dobro, ker imam čas pisati.

Moram vodo prekontrolirati.
Malo še! Malo prevroča!
Rada bi se naspala, pa mi ne gre preveč. Preveč svetlo in
preveč toplo. Slabi kombinaciji.
Berem z nogo na robu kadi. Kašne pesmi! Kako tako dobro
opisuje moja notranja stanja? Kaj me pozna!? Sva sorodni duši?! Iskanje smisla,
povezanosti notranjosti sveta z zunanjim. Vračanje. Čebele v panj. Včasih z
medom na nogah, včasih s praznino. Vračanje v srce.
Čudi me, da sem komaj zdaj odkrila njegove pesmi. Pa kje je
bil celo moje življenje?!
Res prevroča voda, kot za čaj. Morala sem še doliti ledene
zraven. Samo ven pa ne grem. Malo sem se počutila prekuhano. Ali razkuženo. Vroče
mi je! Para se kar dviga.
Se bo že ohladilo. Moje domače toplice so tako priročne. Večkrat
si želim tako razvajati samo sebe. Kaj pa šteje v življenju, če ne ti bonbončki…
Sladki dan razvajanja, moji dragi! Cmok! Cmok!
P.S.: Na izbiro imamo tako dobre in manj dobre stvari. Zakaj
ne izbrati bonbončkov?
»Skrb zase je božanska odgovornost. Ljubi se, kot da je to
tvoja služba.« Dnielle LaPorte
Ni komentarjev:
Objavite komentar