Lahko bi rekla zase, res sem
živela. Čisto po svoje? Malo pa že.
Neverjetno sem hvaležna, da sem še živa. Če bi danes umrla,
bi želela imeti pogreb v ožjem družinskem krogu, da bi mi pel nekdo pesmi od
Miša Kovača, ker on verjetno ne bi imel časa. Potem pa bi vsi šli v kitajsko
restavracijo. Posipali bi me v reko, ker vem, da je reka v meni. Vsak bi
povedal, kaj lepega o meni. Npr.: vedno se je oblačila v najbolj žive barve
skupaj in je bila pisana kot pav. Ali pa tako se je smejala od srca, da se ji
je sliva zataknila in smo jo morali na pol oživljati. Spravila me je v smeh, ko
bi se najraje jokala. Bila je tako nagajiva. Pasala ji je frizura, čeprav je
bila skozi nepočesana. Na svoj čuden način nas je imela rada. Potem pa bi šli
na neko živo srbsko glasbo plesati in bi se veselili, spominjali mojega življenja,
ne samo trenutka smrti.
Če bi pa danes živela po svoje, bi se več smejala. Ne bi jemala tako resno vsega. Večkrat bi koga objela. Povedala bi vsem, da jih imam rada. Več bi se režala z njimi. Bolj bi bila prisotna...
Če bi resnično danes umrla, bi mi
bilo žal samo za vse slike, ki jih nisem napackala in nakičala po svoje. Žal bi
mi bilo za vse pesmi, ki bi mi ostale v srcu. Žal bi mi bilo, za vse sončne
zahode, ki jih nisem videla. In vzhode. Žal bi mi bilo, da si nisem vzela več
trenutkov samo sedenja ob kavici z ljubimi, ko se čas ustavi. Da bi bila z
njimi, samo preprosto bila, jim gledala v oči, jih občutila kot čudež v mojem
življenju. Žal bi mi bilo, da nisem bila večkrat radost in nagajivost, tudi
igrivost. Da nisem plesala kar sredi dnevne sobe ali kuhinje ali kopalnice na
glasno glasbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar