Včasih je dobro, ko je edini premik, ki ga narediš v dnevu,
od kopalnice do sedežne v kuhinjo in nič kaj dlje. Pa še to je dovolj. Zavita v
kociko, s čajem… svečo na mizi.
Včeraj me je tako ljubi razvajal. Z večerjo v postelji. Potem
z izbranim filmom, ki mi je bil všeč, ker je bil tudi ljubezenski. S čajčkom z
medom. In še enim. Pa olupil mi je pomarančo. Vitamini so mi za sto odstotkov
bolj zalegli, kot če bi si vse to sama naredila. Vmes pa še mi je rekel, da če
me on ne ljubi, potem pa ne ve... Čutila sem ljubezen, ki se pretaka med nama. Dejansko.
Razmišljam, kako se mi zdijo problemi od drugih hecni. Nič kaj.
Pa to bi z lahkoto. Ko pa pridem do svojih, me pa kar posrkajo. Pa je verjetno
enako. Sem se odločila, da jim dam prednost, da jim verjamem, da me potegnejo
vase in potem hlastam za zrakom, kar ne morem ven… po eni strani pa mi je
domače vse to. Ne mešaj dreka, ker bo samo še bolj smrdel.
Poslušala sem video seminar in mi je bil všeč. Kako si
kreirati svoje lastno življenje... Živim v resnici po svoje? Živim res po
svoje? Si upam biti vse kar sem? Če bi dala vsa pričakovanja družbe na stran,
bi se res gnala za vsemi temi stvarmi, za katerimi se zdaj? Si upam biti dovolj
pogumna, čudna, da živim po svoje? Kaj mi sploh to predstavlja? Si upam
zaupati, da jaz zase točno vem, kaj bi naj delala? Kako bi si kreirala
življenje, ki bi bilo širjenje, ustvarjanje, radost, sreča? Imam jajca ali imam
deset jajc? Vem, kje se še jih da kupiti več…
Danes je dan vprašanj, ki naj sama poženejo korenine
globoko. Potem pa naj ženejo zvončke in žafrane ob pravem času. Semena… Zdaj je
zima. Čebulica počiva. Ampak tudi to bo minilo. Vem, da bo pomlad. Še lepše bom
cvetela. Bzzz. Bzzz!
Ni komentarjev:
Objavite komentar