Spet me ima, da bi prebrala vse knjige. Izsledila resnico... Kaj je namen moje duše, kaj je moje
poslanstvo? To da sem tukaj in da se to sprašujem. Očitno. Če ne
se ne bi. Verjetno.
Mislim, da odgovora ni v knjigah. Ni v
vedeževanju. Ni nikjer zunaj mene. Samo jaz vem. Ampak kako, če pa
ne vem. Prepričana sem. Saj za zdaj. Ne vem.
Če bi si pa domišljala, da vem, kaj
bi bilo? Sigurno življenje po moje. Brez družbenih pričakovanj.
Brez pritiskov... Med ljudi bi sejala radost, smeh, igrivost,
ljubezen, lepoto majhnih trenutkov, hvaležnost... Pa to je verjetno
moje poslanstvo.
Kaj razveseljuje mene? Meni je najlepše
na svetu se stisniti k ljubemu v postelji. Ko me stisne k sebi, mi da
„lupčka“ na vrat in mi reče: „Pa veš ti, da te ful ljubim...
Jaz te tako ljubim.“
Ko pa sem čisto sama, mi je najlepše
slikati. Čas mi kar zbeži, ko packam, čečkam, polivam, šrpicam
in prebarvam vse, kar sem do takrat naslikala.
Uživam v pisanju. Dnevnika. O razumevanju same sebe. Podnapisi podnapisom duše. Meditacija. Ko se ustavim in se potem počutim lahko.
Pa tuširanje, ko čutim toploto vode, ko mi teče po telesu in me greje. Spere z mene vso nakopičeno temno energijo. Nasploh obožujem vodo. Sprehodi ob reki. Sprehodi ob jezeru. Po gozdu ob potočku. Obožujem sonce, kot kuščar se nepremično grejem. Morje. Valovanje in poslušanje šumenja. Pa obred pitja kavice. Ko se ustavi čas in sem samo tam. Pa ples. Glede glasbe nisem izbirčna. Mislim, da lahko plešem na vse. Telo se hitro navadi novih ritmov. Zadnjič smo bili na srbski glasbi v centru. Čeprav nisem poznala niti ene od pesmi, sem na vse pela zraven in seveda plesala in ploskala. Pri eni bi se že skoraj jokala zraven, tako je bila „tužna“... Hitro padem noter... obožujem pa tudi vožnjo z avtom. Sončni zahod v ogledalu, oranžni oblaki, zadnji žarki... stegujejo se proti meni, kot da se trudijo, samo da bi se me dotaknili. Uživam še ob dobri hrani in vrtnicah na mizi.
Uživam v pisanju. Dnevnika. O razumevanju same sebe. Podnapisi podnapisom duše. Meditacija. Ko se ustavim in se potem počutim lahko.
Pa tuširanje, ko čutim toploto vode, ko mi teče po telesu in me greje. Spere z mene vso nakopičeno temno energijo. Nasploh obožujem vodo. Sprehodi ob reki. Sprehodi ob jezeru. Po gozdu ob potočku. Obožujem sonce, kot kuščar se nepremično grejem. Morje. Valovanje in poslušanje šumenja. Pa obred pitja kavice. Ko se ustavi čas in sem samo tam. Pa ples. Glede glasbe nisem izbirčna. Mislim, da lahko plešem na vse. Telo se hitro navadi novih ritmov. Zadnjič smo bili na srbski glasbi v centru. Čeprav nisem poznala niti ene od pesmi, sem na vse pela zraven in seveda plesala in ploskala. Pri eni bi se že skoraj jokala zraven, tako je bila „tužna“... Hitro padem noter... obožujem pa tudi vožnjo z avtom. Sončni zahod v ogledalu, oranžni oblaki, zadnji žarki... stegujejo se proti meni, kot da se trudijo, samo da bi se me dotaknili. Uživam še ob dobri hrani in vrtnicah na mizi.
Obožujem pa tudi dneve v tigrasti
pidžami. To je danes moje poslanstvo. Nekaj me je zahaklalo, ampak
vem, da me bo tudi odhaklalo. Rabim samo malo cartanja in nekaj prej
naštetih vitamičkov. Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar