Obožujem božanje žarkov na svoji koži. Božansko. Bilo je tako lepo. Praznično,
ko je sonce zahajalo. Kljub temu, da sem morala delati, sem bila kot obsijana
in žareča v zahajajoči svetlobi. Kar srce se mi je smejalo.
Pet minut pred delom
sem meditirala, samo toliko sem imela časa. Pa mi je bilo, kot bi si napolnila
srce. Pa ko sem sedela pri Dravi na kavi z mojim ljubim in najinima otrokoma,
je bilo lepo. Ko smo se smejali skupaj, hranili labode, galebe in golobe… Sonce
je tako sijalo, kot bi bila pomlad. Kapljice na labodjih peresih so se
lesketale kot diamanti. Smejali smo se jim, ko so se tako sproščeno čohljali po
glavi, si grizli označbe na nogah, se potapljali v vodo, da jim je samo rep
štrlel visoko kvišku in ko so frfotali.
Super mi je bilo, ko sva se s sinom peljala po novi poti ob
Dravi, šla sva malo predaleč, nazaj pa je on vodil. Raziskovala sva nove poti.
Kot kdaj v življenju. Čutim, da me nežno potiska nekam
naprej, ven iz gnezda, daj, saj zmoreš. Kot ptica v gnezdu sem. Ne, nočem še
ven. Tu mi je domače. Toplo. Predvidljivo. Ne zavedam se pa, kaj bi mi svoboda
letenja prinesla. Šepeta mi, leti, poleti. Vse nebo je tvoje.
Danes bom samo razprla krila. Skočila še ne bom. Prej ali
slej pa… Fr! Fr!
Ni komentarjev:
Objavite komentar