Opomnik za drugo leto...

Danes sem prišla na parkirišče pred trgovino. Vse zasedeno. Po navadi dobim prostor v prvi vrsti čisto blizu. Bilo je mrzlo, da sem si morala dati kapuco z muco na glavo. Pihalo je. V trgovini pa mrzlični lov na darila vseh okoli mene. Kaj!? Božič že bo? Ta vikend!? Čas me je povozil. Nujno rabim opomnik. Za drugo leto. Vsaj en mesec prej... Opomnik. Zakaj se mi ne zdi več tako pomembno kupovanje daril?

Bolj preživljanje časa skupaj, ko smo resnično eden z drugim. Lov na darila. Kako hecno. Čemu? Ko pa je vedno največ vredno, da si v resnici prisoten z ljubljeno osebo, da ji podarjaš čas. Prisotnost. Letos in vedno bi rada podarila najboljšo sebe. Sijem s posebnimi barvami. Radosti. Veselja. Pristnosti. Upanja. Igrivosti.

Vedno enaka dilema. Delati za denar ali s srcem. Mislim, da je danes rešitev oboje. Malo tak, malo tak. Pa se potem vse lepo dopolnjuje. Že od malega vem, da sem po srcu pisateljica. Pripovedovalka zgodb. Saj ne rečem, da sem dobra pri tem, samo veseli me. Prepletanje, zapletanje, odpletanje, očiščenje, raziskovanje globin in povezanosti, sijaj in narava ljudi. Dihanje. Raziskovanje.

Kriva sem. Malo bom že pogledala po trgovinah. Kaj si pa jaz želim? Želim si prižgane svečke, kekse, smeh in nekaj poljubov in objemov. Klepet ob čaju. Dobro večerjo. Božič doma z utripajočimi pisanimi lučkami na smrekici. Blink! Blink!