IZRAZ PRISTNOSTI

Želim si, da bi vsak dih bil izraz pristnosti. Udejanjanje duše skozi fizično, če le prisluhnem šepetanju srca. Veliko trenutkov pa gre mimo neopaženo.

Veter slišim samo, ker je valovanje krošenj postalo glasnejše. Se spet umirilo in spet začelo povečevati šelestenje. Zdaj pa je spet utihnilo. Samo tu pa tam preleti kakšen metulj ali osa, mogoče muha.

Moje srca pa je nenehno. Včasih ali pogosteje, kot bi si želela, pa ga ne slišim, ker sem v prenizki vibraciji. Potem pa trka in trka, šumi kot listje, pa ne razločim njegovih glasov. Preveč sem v paniki in hlastam za zrakom, da bi res lahko zadihala na polno.

Danes odpiram srce. Dopuščam, da ljubezen vstopi vanj in me vodi.

Dopuščam si, da se umirim in res slišim glas srca. To je pot pristnosti, ki vodi naprej.

Dopuščam si, da polno zaživim sebe. Dopuščam si, da sem že ljubezen, ki jo imam v sebi. Ni mi je več treba prikrivati ali zmanjševati. Ali ustavljati. Zadrževati za jezovi, ker ne vem, če drugi prenesejo toliko mene. noben jez več ne more zadržati sile srca, ki želi, da me usmeri na pristno pot. Moja srčna pot me kliče. Šepetala je. Vztrajala! Mi prigovarjala! Zdaj pa ima moč orkana in ne pusti se več odgnati z ššš, malo tišine prosim. 'Pssst! Poskušam te ignorirati. Rada bi živela normalno. Samo malo se mi še pusti pretvarjati. Vse ostalo izgleda tako divje, neopredeljeno in strašljivo. Saj bom pogumna. Enkrat. Samo ne še danes! Malo še. Daj mi še čisto malo časa!'

Tako zavestno in podzavestno ohranjam vzorce manjvrednosti, nesamozavesti in nezaupanja vase. Ne rabim še stopiti naprej. nisem še pripravljena!

Nikoli ne bom! Vedno bodo nove okoliščine, ki še jih ne obvladam. Sproti se bom učila! Čas je, da skočim in zaupam, da se bodo krila pojavila. Srce me bo vodilo. Samo umirim se. Vdihnem. Si položim roke na srce in vdihnem lepoto.

Prišla sem sem z namenom, da živim pristno. Zato bo potrebno skrivanje pospraviti v predal ali ga za vedno odvreči v smeti. Rojena sem bila za sijanje in časi so taki, da svetloba ne more več ostati skrita. Namenjeno mi je, da sijem.

Pogumna sem. Vsaj danes. Zase. sem se imam rada. Za vse druge, ki čakajo, da se moji darovi razkrijejo in doprinesejo svetu.

Končno lahko na polno razširim svoja pljuča in občutek je fantastičen!

Sledi svojemu srcu!

Čudovit izjemen čaroben luškan dan!

Danes bodi pogumna. Umiri se dovolj, da slišiš svoje srce. Potem pa pot pod noge. Naredi prvi korak in pot se bo pojavila. Tako kot pri žarometih na avtomobilu. Osvetlijo nam samo nekaj cestišča naprej, ne vse ceste do doma. To je dovolj. Pripravljena sem. Zaupam, da bom vodena.