Tako moje drage, moji dragi!
Smo zdaj na sedežu voznice, voznika?
Držimo za volan?
Smo pripeti?
Torej, zakaj pa potem dopuščamo drugim, da cukajo, vlačijo in sploh držijo volan? Še nismo dovolj prepričani v svojo vožnjo? Še nočemo prevzeti odgovornosti? Kaj se dogaja? Bolj zaupamo drugim kot sebi? Želimo biti žrtev in potem lahko rečemo, če pa si mi ti rekla?
Ali pa bomo vozili po svoje?!! Samo mi imamo zemljevid za nas – k našim srčnim željam. Zakaj bi potem druge z drugim zemljevidom sploh spraševali za smer?
To ni naša pot. Zaupajmo danes svojemu srcu.
Zdaj sem pripravljena, da se podam na čudovito pustolovščino, pot srca.
Danes imam dovolj poguma!
Držim za volan in peljem v smer, ki je zame najboljša. Pa če tudi kdaj pridem na slabšo cesto, polno lukenj, je to dragocena izkušnja, kako naj vozim drugič in kje naj drugič grem mimo odseka. Ali se vsaj izognem slepi ulici. Saj ni bila slepa. Samo veliko me je naučila, kaj pa si ne želim.
Poslušaj svoje srce, moja draga, moj dragi! Za tvoje dobro.
Ljubek pristen igriv srčen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Brezpogojno smo ljubljeni. Vedno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar