Hej, moje
drage, moji dragi.
Nekaj čarobnega
je v zraku. Vse se spreminja. Vseeno pa ostaja vedno, tako kot je bilo. Čarobnost.
Ste se kdaj
spraševali, kaj naj. Si se kdaj spraševala, spraševal, kaj naj bi naredila,
naredil? Bodimo bolj osebni. Tukaj se pogovarjamo, ali ozaveščamo osebne
zadeve, ne splošno znanih zank strahu in drame ali pogovora o drugih. Bodimo osebni.
Torej,
sprašujem se, kaj naj.
Vedno se mi
zdi pravi odgovor, še malo kave bom srknila. Čutim pa, da me to pomiri, vseeno,
pa sem pripravljena delati naprej. Pripravljena sem se ustvarjati, se
pogovarjati, se izražati. Želim si izražati svojo resnico. Želim biti v resnici.
Želim biti luč.
Vem, da sem
naredila ogromno neumnosti. Si jih lahko zdaj neham očitati. Kot vidim, me to
ni nikamor pripeljalo, ne glede kako stroga in žaljiva sem bila do sebe. Nič
kaj pametnega se ni zgodilo, samo slabo sem se počutila. To pa sigurno ni
dobro. ali pa je, ker sem se tega naveličala. Ni mi več do jamranja,
kritiziranja, do besed boga – boga, kako si si ti boga. Torej je tudi to slabo
bilo za nekaj dobro.
Dobro!
Torej se
lahko neham žreti za to!
Bilo je
dobro! Če tudi ni tako izgledalo!
Kaj bi rekla
najboljši prijateljici, če bi naredila vse te neumnosti!
»Nehaj se
žreti! In seveda je smešno! Malo je smešno, da se sodiš tako smrtno resno! Daj nehaj,
to ni vredno niti trenutka obžalovanja! Naredila si najboljše, kar si lahko!«
Točno tako!
Pa še dobro
je prišlo iz tega!
Zdaj pa sveže
naprej. Samo zdaj obstaja! Torej ne vlačimo več preteklosti v zdaj. Zaključimo že
s tem!
Ljubek sijoč
pristen dan v luči!
Cmok!
Objem!
P.S.:
Življenje je čista radost v vseh pogledih. Čutim to čarobnost! čutim to lepoto!
Življenje me ljubi! Zdaj! Čutiš?
x
Ni komentarjev:
Objavite komentar