Kako kaj? Še dihamo? Smo še živi? Ali še sploh nismo začeli
živeti?
Kaj vas kaj gor drži?
Če še dihamo, pomeni, da je več stvari dobrih kot slabih! To
pa je tudi nekaj!
Včasih pa smo soočeni s smrtjo. Drugih okoli nas. Presenečena
sem, saj vem, ne ne bi rabila biti, ampak, se me posebej dotakne, ko umirajo
tudi mladi ljudje. Takrat sem še bolj odločena, da želim živeti pristno, po
svoje, bolj drzno, unikatno. Res, po svoje. Zase. Potem za družino. Potem za
širšo družino in potem za vse druge.
Želim imeti lepo življenje. Pa ne kot iz kataloga. Pa to
hiško, pa to avto, pa tega psa in mačko seveda tudi, pa te počitnice.
Želim čutiti. Želim doživljati. Želim imeti odprto srce.
želim ljubiti. Želim se smejati. Želim se tako smejati, da me bo vse bolelo od
smeha. Želim plesati. Želim gledati v zvezde in srkati to lepoto. Želim gledati
sončne vzhode in zahode. Želim biti ljubljena.
Želim živeti pristno z vsem srcem. Želim občutiti globoko
radost pretakajočega življenja skozi mene. Naj pleše skozi mene, naj se izraža
skozi mene, naj skače po lužah, pleše po dežju in lice nastavlja soncu.
Točno tako življenje si želim. Polno poljubov pristnosti,
spontanih plesov sreče, prekipevajočih sooustvarjenih trenutkov. Vse sem. In vse
se pretaka skozi mene. Živa sem!
Ljubek igriv nagajiv srčen srečen jasen unikatno sijoč
šarmanten dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobnost v vseh pogledih! Zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar