Kako kaj novi izzivi? Kako kaj »zanimive
situacije«? Kako kaj radostna rast?
Si trmast-a kot jaz, in se z
vsemi kremplji upiraš novemu?
Najraje bi se skrila v jamo in se
pokrila čez glavo, da me nihče ne najde. Samo, da ne bi rabila iti naprej. Ampak,
kaj ne grem vedno k boljšemu? Vedno! Ne glede na ovinke, vedno je potem boljše.
Torej, zakaj se potem tako bojim?
Česa se sploh bojim?
Da bom ostala sama? Pravzaprav
sem zdaj sama doma in pišem in vetrc piha skozi veje zunaj in ptički pojejo in
je prav čarobno.
Se bojim, da me nihče ne bo imel
rad? Pa saj če se imam jaz rada, je to dovolj zame. Je to dovolj za vso Zemljo!
Je to dovolj za moje srce. Lahko imam rada ves planet! Lahko imam rada vso Vesolje!
Več ljubezni kot čutim do vsega okoli mene, več je čutim v sebi!* Pa kako naj
čutim, da me nihče nima rad, če se vso Vesolje veseli moje prisotnosti,
povezanosti z naravo, Zemljo, zvezdami, Vesoljem! Moje srce je napolnjeno z
Ljubeznijo, tako zelo, da teče čez rob!
Se bojim, da bom zapuščena? Lahko
me vsi zapustijo, pa še imam vedno ves planet, vso Vesolje, moje srce. Sama
sebe ne bom zapustila. Sama sebi sem zvesta. Vedno me to bolj prizadene, ko si
nisem, kot kakršnekoli neumnosti drugih! Zato si stojim ob strani!
No, strah, hvala, da si tu. Hvala
za tvoje skrbi. Ampak vseeno bi rada stopila naprej. Pustolovščina življenja
me vabi. Vem. Vse je zame. Še bolj poslušam svojo dušo.
Ljubek sijoč pristen igriv
strašno zabaven dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je pestrost in
pustolovščina. Danes si zaupam dovolj, da grem naprej. Zaupam, da se vedno
obrne na boljše! (Vsaj čez čas!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar