Čas mi tako hitro mine, sploh, ko
sem sama. Rada bi še naredila veliko več, pa me potem malo panika. Niti kave še
nisem prav spila… pa že akcija…
Bilo je tako super, ko me
je ljubi presenetil in me peljal ribe loviti. Vem, jaz, ribe. Ne vem, no! Vse
je bilo tako zeleno, drevesa so čisto na sveže poganjala. Lepa zavita cesta.
Pot mimo moje vile, ki mi je bila sanjska. Kot otrok sem se večkrat tam
peljala. Zdaj pa se mi ni zdela več tako mogočna. Samo lepa. Lahko bi stala ob
morju. Obnovili so jo. Dolina je, kjer si poloviš postrvi. Potem pa ti jih
spečejo. Imela sva kozarec za kobilice. Iskala sva. Dva lovca. Zabavno! Nič še
ne skače. Premrzlo še jim je.
Spodaj sta dve družini igrali
nogomet. Tako so se drli zraven!
»Daj! Zdaj daj gol. Ni ga v golu!
Hitro! Daj no! Jeee!«
Prebudili so se lepi spomini v
meni, na odbojko. Kake dobre igre smo imeli in kako smo se drli zraven in
presmejali. Vsak dan smo igrali. Kake močne servise je imel stric! Komaj smo ga
ukrotili. Ali pa je dal za črto, izven igrišča, aut. To so res bili lepi časi.
Tako je bilo zabavno iskati
kobilice. Niti muhe nisva dobila. Pa bova lovila na kruh. Če bi slučajno ribo
dobila, bi tako kričala zraven! Riba! Riba! Cvilila! Ribnik pa… prazen. Nič!
Samo mala potka sledi vode na dnu! Suša. Nič zato, bova pa jih kar tako
naročila. Včasih je boljše plan B… (Vsaj zame. Pa za ptice okoli, ker bi se tako drla, da bi vse pobegnile...) Postrvi so bile izvrstne! Prijazni ljudje. Odlična hrana!
Super družba! Neponovljiva kombinacija!
Super zelen prazničen dan z ljubimi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar