Nevidni šivi...

Zgodilo pa se je nekaj neverjetnega! Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Navigacija naju je vodila čez veliko bregov, da sva prišla tja. Drugače pa se spomnim poti desno s stare ceste, ki pelje naravnost do cilja. Ljubi si je že nekaj časa želel tja, pa sva vedno delala tako nesinhrono, da nama ni uspelo.

»Vaš cilj je na levi!«

Sva sredi gozda. Na levi pa prepad v globine. Na desni pa gozdna pot do neke hiške. Stojiva sredi ceste. Poskusiva do hiše. Ne to ni. Sva šla vzvratno nazaj. Se peljeva malo naprej. Seveda veliko parkirišče! Našla sva! Jama! Pekel! Imeli so odlično turško kavo z mlekom na leseni terasi. Potka je vodila ob potoku do vhoda v jamo. Nič ni bilo videti rib. So se vse poskrile pod kamenje?! Uživala sva v šumenju potoka, visokih drevesih okoli. Pogovarjala sva se, da bi si kar vikend tako postavila. S kako visečo posteljo na terasi, za branje knjige… Prav posrkala naju je narava.

Imeli pa so tudi hudičevo kavo. Ljubi jo je probal. Ni mi bilo fajn. Dobro ve, da nimam rada alkohola in da me moti, če si ga naroči. Bila sem jezna. Samo probal ga je. Ostalo pa je vlil vstran. Ampak zakaj? Kaj ima od tega? Na daleč je že smrdelo. Res se nisem dobro počutila. Se je splačalo samo jezik noter namočiti? To me je zmotilo. Slabe izkušnje imam s tem. Nočem, da se to ponovi. Alkohol kot beg. Potem pa vsa ta nevidnost, nemotečnost, zatajevanje, navidezno zatišje. Lahko bi me upošteval pri odločitvi. Upam, da je bil en požirek vreden tega. Ali gradiš v odnosu ali rušiš. Zdi se mi korak stran. Vedno se odločaš.

Pred vhodom mi je ljubi kupil tako otroško verižico. Srčka. Hecno. Že sam vhod je zaznamovan s hudičem. Podobo. Varuje jamo. Včasih se je pozimi kadilo iz jame, pa so se tega bali, tudi zato pekel. Pa gremo noter!

To pa je bilo tako doživetje! Vsak košček jame je tako izjemen. Vse. Svetleče jamice. Drobne palčke. Rast. Po milimetrih. Nekaj je bilo uničenih. Odlomljenih kapnikov. Potem pa celjenje narave. Žuborenje potoka. Zavese. Oblike. Mali netopirčki, ki so dremali obešeni na strop. Rakci v vodi. Odmevanje. Čista tišina. Čipkasta pokrajina. Vse v tako nežnih blago svetlečih tonih. Jama čisto od blizu. Izjemno vodenje. Kdaj smo se morali prav preriniti skozi. Na eni točki je ugasnil luči. Trda tema. Zanimivo. Ledeniki iz kamna. Slap!

Dvorana podpisov. Verjetno, ko sem bila z osnovno šolo tam, sem krampala s sošolko svoje ime… Nič ne priznam. Navdušena sem bila. Dva združena kapnika in vmesni šivi vidni s svetilko. Simbol stikanja ljubezni. Vsak zase, povezana z nevidnimi šivi... Res bogato doživetje, ki me je čisto prevzelo.

Prav čutila sem mogočnost narave. Čisto tišino. Še dih sem zadržala, da sem jo res začutila. Kot bi se svet ustavil. Čista živost od znotraj. Kar mravljince sem čutila po telesu. Bila sem tako hvaležna za to doživetje. Res nadnaravno. Bila sva v peklu in prišla nazaj!

Lep veličasten nadnaravni dan! Naj nevidno postane vidno! Cmok! Cmok!