Okna preveč narazen...

Lahko krivim družbo, lahko krivim starše, lahko krivim astrologijo. V resnici pa nimam dovolj poguma, da bi živela svoje življenje. Počutila sem se tako nepomembno. Spet ni bilo časa zame. Kot nikoli v družini, ker so bili drugi problemi. Ker sem bila dovolj pridna, da sem bila neopazna. 

Prišla sem s kosila pri sestrini družini. Želela sem si preživeti čas z mojim ljubim. Nekaj je prišlo vmes in je moral stran. (V klet.) Čakala sem ga. S časopisom o umorih. In babico, ki jo obožujem. (Vseeno pa nisem prišla k njej.) Čakala sem imela dovolj po eni uri. (Preveč sem potrpežljiva.) Šla sem na sprehod. Na kavo. Zahvaljujem se za to sranje že v naprej, ker vem, da bo prineslo nekaj dobrega. Zdaj še pač ne vidim tega.

Potem pa je nastala panika, kje sem. Končno. Ali komaj. Bila sem besna. Kako tako malo pomenim, kako malo me ljubi, da se ni mogle prej izmuzniti.

Ti mi greš na živce. Ti me onesrečuješ. Žrtev? Sama sem to ustvarila kot odziv na njegovo dejanje. Ignoriranje. Oddaljenost. Osamljenost. Počutila sem se neljubljeno. Če objektivno gledam na svoje čustvo? Ne rabim čutiti nič od tega, kaj nočem. Jaz imam kontrolo. Kaj čutim? Kje bi rada bila? Na katerem planetu sem? Na katerem pa bi rada bila?

Kaj bi si želela čutiti? Povezanost. Bližino. Ljubezen. Nežnost. Pozornost.

Odpeljala sem se mimo. Brez smerokaza k ljubemu. Stran od ljubezni, povezasnoti, zaupanja… Bil je poreden in si zaluži kazen. Pa bi se lepše obnašal! Nočem tega čutiti. Lahko se pomaknem k ljubezni, saj malo bliže. Da mu povem, da ga ljubim in da ga bom pogrešala ob sebi. Bom krivila njega, da sem imela bedno popoldne? Samo pogrešala sem ga in sem si želela biti z njim. Že ko pišem to, se mi zdi smešno. Ljubim ga. Ljubim ga ob sebi.

Če bi danes živela svoje življenje, bi bila pri njemu. Če bi danes imela pogum... Lahko noč. Tako pa zdaj pišem blog. Lepe sanje. Drugič bom vklopila smerokaz prej. Vsaj malo prej… Blink! Blink!