Prasketanje Življenja!

Včeraj me je prezeblo, kot že dolgo ne. Celo neka oblika mini toče je padala, ali kot zamrznjen snegec. Prišla sem domov. Se zavila v deko. Si skuhala juhico. Zdaj sem odtaljena. Rada imam zimo. Pozimi. Danes pa sonce sije tako vabljivo. Tako prijetno greje skozi okno s svojimi žarki, skozi oblake. Vseeno še bom malo zavita. Mi še postelja bolj diši. Še bolj pa kavica v njej.

Super mi je, ko berem Rumija. Toliko lepega je že bilo povedano skozi pesmi. Še vedno me osupne. Preseneti. Ne morem, da ga ne bi oboževala. Kar začutim prasketanje. Že naslovi so tako bogati: zlita sva drug z drugim, poljub želim si Tvoj…

Ljubezni ogenj je izbruhnil v srcu,

vse použil.

Odložil um sem, učenost in knjige

na polico.

Samo še pesmi pišem.

           Rumi

»Tako je! Točno tako je!« Kot bi opisal moje notranje stanje, pa je živel toliko let pred mano. Boljše ne bi mogel povedati. Sredi vsega hitenja, norenja, nesmislov in nepomembnih stvari, me pesmi pobožajo. Prebudijo moje čute. Dušo. Potrdijo obstoj globin. Smisla. Lepote. Naravnosti. Ljubezni. Pobožajo mi moje površinske rane. Ker znotraj v srcu, v bistvu, obstaja tako samo Ljubezen. Ljubim to noro življenje!

Okusil vodo sem Življenja;

bolezni so izginile.

Vstopil sem v Združitve vrt;

tam trnja ni bilo.

Da vrata so, sem slišal,

iz srca v srce.

A kaj bi z vrati tam,

kjer ni nobenih sten?   

                Rumi

Seksi poetičen dan, moji dragi! Cmok! Cmok!