Zunaj je tako lepa nevihta! To pravim samo zato, ker je mimo! Zdaj pa je mavrica na eni strani, na drugi pa sonce zahaja! Čudovito je! Vse je oblito z zlato svetlobo!
Kako pa si dovolim
to prenesti v svoje življenje?
So nevihte, so. Pa
pustim, da minejo in odidejo? Ali še jih vedno z dramo podaljšujem, namesto, da
bi jim pustila oditi?! Lahko se osredotočam na mavrico in sonce. Lahko pa se še
vedno pritožujem, kako močna nevihta je bila.
Bila je čudovita
dvojna mavrica. In ravno, ko sem pogledala, je pod njo udarila močna razvejana
strela! Bilo je fantastično! Koko je narava božanska! Polna čudežev!
Zdaj pa puščam
nevihte zadaj in sprejema čudeže v svoje življenje! Naj se vse obleče v mavrico
in zlato svetlobo!
Rada imam zatišje po
nevihti!
Videla sem dvojno
mavrico! Nekaj bo, ti rečem!
Dobro, da sem že
prej izkoristila čas za sprehod!
Ljubek čaroben
mavričen dan!
Dopustimo danes
soncu, da nas doseže! Sledi svojemu srcu, moja draga! Sledi svoji duši! Prav
si! Bodi to, kdo si! Uživaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar