Čisto dovolj si takšna, kot si!
Mislim si, kako sem
nora, da že celo življenje poslušam biti nekdo ali nekaj drugega. Samo, da bi
bila normalna!
V resnici pa je
najlažje biti to, kdo sem. Če le ni to spet neka naloga ega. Samo prepustim
moji notranji naravi, da vodi. To pa ja ne more biti tako težko!
Če pa še vedno dvomim
v upravičenost, da živim svojo pristnost – pa se lahko zanašam na Boga –
ljubezen – če bi me želel drugačno, bi me ustvari drugačno. Kajti bog je
ljubezen in bila sem ustvarjena od boga. Tu ne mislim krščanskega jeznega
maščevalen očeta, ampak na ljubečo energijo. Ali sistem ljubeče energije, kot
bi nam rekla Kassandra – Suzan Ashley.
Če pa še to ni vedno
dovolj in še vedno imam izgovore, pa si lahko mislim, da s tem, ko sledim
svojemu sijaju (Joseph Campbell), spuščam ali dopuščam duši, da se fizično uteleša tu na Zemlji.
To pa je dar. To pa je poslanstvo.
Torej.
Dovolj je, če sem
srečna. Dovolj je, če zaupam radosti, da me vodi. Ni mi treba zaupati programiranju
mrcvarjenja same sebe ali zagrenjenosti ali trpinčenju. To lahko spustim.
Predelam. Ozavestim. Spustim. Izločim iz svoje energije. Tudi dreka ne držimo
za vedno v sebi. Da sploh ne govorim o dreku drugih. Niso naše opice, ni naš
cirkus. Čas je, da spustimo vso dramo, sploh od drugih. Naj si sami kidajo svoj
drek.
(Mogoče sem danes
uporabila besedo blato velikokrat, samo je z namenom, da res vidim vso srenje
in mu pustim oditi. Prav paše!)
Ljubek sočen sijoč
pristen čist srečen blažen dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu!
Sledi blaženosti! Sledi radosti! Prav te vodijo! Ni bližnjic, so pa poti z
lepšim razgledom in danes jih izbiram!
Ni komentarjev:
Objavite komentar