ZARJA LJUBEZNI

Stika se dan in mrak. In noč in zarja. Spet postane nov dan.

Še prej se je sonce skozi zaveso zelenih listov plešočih v vetru zlato dotikalno notranjosti mojega doma. Na steni je risala narava spreminjajoče podobe lesketanja svetlobe.

Stiki so pomembni.

Nov dan je pomemben.

Spuščam staro. Puščam vse v včeraj. Danes naredim prostor novemu in svežemu. Zaželenemu.

Tudi noč ima svetle zvezde in luno. Dragocena je. vseeno pa imam raje svetlobo dneva. Pozimi so mi vse ure svetlobe neprecenljive. Vpijam vsak žarek sonca.

Ljubim pa vedno daljše dneve, saj dajejo svetlobi veliko veliko več časa, da se širi s svojo toplino na vse.

Danes prisluhnem bolj glasu ljubezni kot strahu. Danes dajem ljubezni veliko veliko več časa, da mi pove vse. Naj mi šepeta. Naj mi govori s poljubi. Naj me objema in carta.

Moje srce je odprto daljšim dnem.

Ljubek srčkan dan poln pristnosti in svetlobe!

Vso svetlobo že imaš od znotraj zdaj. Ti si ljubezen. Zdaj pa sij. Sonce je že v tebi. Vedno je bilo. Si otrok sonca, drugače sploh ne more biti. Si otrok ljubezni. Vedno si bila. Ljubljena.