RASTEM NAPREJ

Sonce je. Bori rastejo naprej. Ali dež. Rastejo, ko jim narava s svojim čarobnim šepetom daje moči. Izvablja najboljše iz njih. Širijo se.

Močan veter odlomi vrh drevesu, pa vseeno raste naprej. Nič ni manj lep. Nič manj ni bor, ker je odlomljen. Vse svoje ostale veje ženejo naprej. Počasi se bo ustvaril nov vrh.

Narava se ne ozira v preteklost. Ne obžaluje zloma. Veje, iglice in deblo bo skozi razgradnjo postala rodovitna zemlja.

Vse je zame. Tudi, če me zlomi, je zame. Nežna sem s sabo v obdobju obnavljana svoje krošnje. Še vedno pa sem to, kdo sem.

Še vedno sem ljubezen.

Še vedno sem lepa.

Še vedno sem edinstvena.

Vse se bo spremenilo v rodovitno zemljo srca, ki se bo še bolj odprlo. Tla bodo še bolj namehčana in še bolj voljna sprejemati toploto ljubezni.

Odpadlo je, kar je moralo odpasti.

Zdaj je vse bolj zračno. Lahkotnejše. Pripravljeno pognati nove veje.

Bori ne hrepenijo po jutri in ne obžalujejo včeraj. Zdaj uživajo v soncu, oblakih ali dežju. Veje se veselo pozibavajo naprej v božanju vetra.

Še bolj cenim sonce in toplino vetra. Še bolj se prepustim radosti tega trenutka. Zdaj imam moč. Poganjki želijo gnati. Narava v meni prepusti Ljubezni, da vodi.

Ljubek srčkan srečen sijoč srčen sijajen dan poln božanskega obilja!

Uživaj ob dotiku narave v tem trenutku. Vse je zate. Zdaj v tem trenutku je toliko tega v tebi, kar lahko ljubiš. Uživaj v tem, kdo si.