Malo se mi začenja dozdevati, da moji darovi niso bili dani samo zame. Bili so podarjeni, da bi jih delila s svetom. Sebe in svoje ustvarjanje je najlepše deliti s svetom, da res lahko zaživim polno svoje življenje.
Kako naj živim svoje poslanstvo, če se zadržujem nazaj? Če sem
tiho? Če močim? Če sem zadržana?
Rojena sem bila zato, da polno predajam zaklade svojega srca
naprej. ni čudno, da živim v omejenem svetu, če jih stiskam k sebi. Skoraj kot
koklja, ki ima svoje piščančke pod varnim okriljem peruti. Čas pa je, da ti
mali piščančki zaživijo zase in svoje življenje.
Jaz sem tukaj samo, da bi ustvarjala. Tu sem zato, da bi delala,
kar me veseli. To je najdragocenejše. Nisem tu, da bi presojala svoje delo. Če
bi ga, se mi nikoli ne bi zdelo zares dokončano in bi potem samo še delala
popravke. Tu pa nisem zaradi popravkov ali da bi nekaj ustvarila popolno. Če je
dovolj dobro, je to dovolj. Potem pa pustim. Ni popolnosti. Vse je v procesu
nastajanja. Ne rabim hrepeneti po popolnosti. Če je dovolj dobro za Boga, je
tudi zame. Ker iskanje popolnosti je samo zavlačevanje naslednjega navdiha ali
klica intuicije po drugem ustvarjanju. Po novem navdihu, ki me čisto prevzame.
Dovolj je bilo togosti, čas je, da polno zaživim! Juhu!
Vse me kliče naprej!
Ljubek srčkan dan poln obilja ustvarjanja!
Sledi svojim sanjam. Sledi svojemu srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar