Včeraj se je odvijal boj za preživetje. Ljubi je kupil najdražji polji pri
monopoliju. Samo zato, ker mi je prej denarja zmanjkalo. Nisem hotela nekaj
prodati po bolj ugodni ceni. To se mi je tako maščevalo, da sem potem
bankrotirala zaradi tega. Skoraj. Nekaj sem še dihala. Ljubi je tako zameril,
ker sem potem bolj trgovala s sinom. Logično, če ne naju bi oba pogoltnil v
bankrot. Splačalo se je. Rešil se je vsaj eden. Veliko mi pomeni skupno preživljanje časa. Tudi če izgubim... To sprejmem. Yes! Yes! To mi delaj!
Imela sem taki občutek, da moram nadzirati svoja čustva. Lahko
pa jim samo dam prostor. Zaživijo. Ugasnejo, kot kapica na vžigalici, če jo
držiš pokončno. Ne rabim jih zraven kuriti. Hraniti. Še bolj podpihovati ognja.
S papirjem (vse povežem s preteklostjo, s starimi občutki…). Drvmi (uboga jaz,
žrtev…). Lahko jo gledam, kako zažari, brez da me potegne v ogenj. Lahko celo
uživam ob gledanju.
Počutila sem se manjvredno, ker ne obvladujem svojih čustev.
Lahko jih občutim. Pa to je človeško. Hello!?! Kaj če so moje nepopolnosti v resnici
moja popolnost? Ker drugače bi bila ne jaz. Je to sploh mogoče? Ribe v akvariju
so različne vrste. Platiji oranžno črni. Vsi enaki. Pinki cebrice. Vse enake. Moliji.
Čisto črni. Vsi enaki. Mečki. Oranžno srebrno prelivajoči. Enaki. Edino samčki
imajo podaljšan rep. Potem pa pridejo gupiji. Raznoliki. Barviti. Tigrasti. Rdeči.
Rumeni. Modri. Črni. Ali vse barve skupaj. Ne rabim biti več jatna ribica. Lahko
sem jaz. Barvita. Celovita.
Počutim se, da naju glasba vedno povezuje. Razvedri me. Tudi,
ko je daleč stran, mi je blizu. Nothing else matters (https://www.youtube.com/watch?v=Tj75Arhq5ho).
Love! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar