Včeraj sem bila na sprehodu. Kako je lepo hoditi po snegu,
ne samo po zbiti ledeni cesti do vrha. Hoditi po globokem snegu. Gledati ptico,
ki me je preletela. Ali koseka, ki je skočil iz grma, ker se me je prestrašil.
Na vrhu pa tako lepi razgled. Moje skrčeno srce se je gori odprlo neskončnim
širjavam. Bila sem širitev v polnosti. Sonce je zahajalo počasi. Bile so nežne
pastelne barve. Dotaknila sem se drevesa. Njegove hrapave skorje. Spojitev. In
moje mehke dlani.
Vsa teža je kar odpadla po sprehodu. Vse. Počutila sem se
živo in veselo, da sem živa. Življenje je lepo. Čutiti mraz in nežnost sonca
obenem. Trnuljčica zbudi se. Pred tabo je še celo življenje. To pa je danes
najlepši dan. Dajem mu priložnost.
Smisel odnosa: skupna sreča, rast in veselje. Sama sem
srečna, skupaj pa si še bolj. Moj sok življenja in njegov, skupaj koktail z
dvema slamicama. Pa malo zdrobljenega leda noter, da ni preveč ognja. (Čeprav
obožujem gorenje…) Pa robek s sladkorjem in okrašen kozarec s čim prikupnim. I
like it.
Ti me dopolnjuješ ne velja. Ti si glasba, jaz sem glasba,
skupaj sva harmonija. Ljubim sozvočje. Niti ne rabiš biti glasba, lahko si
glas, petje. Lahko si vse, kar si. Si upaš? Si upam? Me to osrečuje? Da. Že imam
nasmeh na obrazu… Love y! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar