Malo po malo je veliko!

Uh, kaj naj rečemo. Saj vem, naprej in tako!

Saj gremo!

V Transurfingu sem prebrala – knjiga od Vadim Zelanda – da se premikamo kot nočno letalo. Nič se ne spreminja. V resnici pa letimo po nočnem nebu. Samo mogoče motorje slišimo, če niso čisto neslišni.

Meni se velikokrat dozdeva, da niti motorjev ne slišim! Kaj šele, da bi imela občutek, da se pomikam.

Ampak se!

Verjetno tudi roža ne ve, da je z vsakim listom bliže cvetenju. Z vsakim milimetrom in vsrkavanjem sončne svetlobe bliže. Sebi in temu, kar je namenjena. Cveteti.

Čakaj zdaj malo!

Ni vs v cvetu. Saj hitro odpade. Relativno hitro. Ampak je užitek v uživanju na poti!

Res lahko danes uživam na poti?

Na čisto navaden dan? čisto navaden običajen dan?

Saveda lahko!

Saj že uživam! Tega res ne morem zanikati! Prav super mi je! kako lepo življenje imam! To pa moram priznati!

Res mi je všeč. Pa še nekaj. lahko začnem po malo. Robert Holden je dejal, da so si zadali v enem tednu, da bodo imeli ves dan zase. Samo užitek in kar jim je v največje veselje. In koliko je to naredilo?! Nihče! Zato so začeli po malo! Pet minut. Na teden. Potem pa več!

Toliko pa ja zmorem! Pet minut užitka zmorem na dan!

Včeraj sem tako uživala v sprehodu! Pa vetru! Pa listju, ki ga je nosilo naokoli! Danes pa uživam v oblakih. Pa vetru, ki nosi te naokoli. Bili so tako bele angelske barve, kot njihova krila. Prosojni skoraj. Skoraj kot čipka na nebu! Kako imam rada take podrobnosti! Ponoči pa sem videla tako lepo zvezdo. Saj jih je več. Ampak ta je moja. Samo ta je tako svetla. Mora preteči določen čas. Ne vidi se takoj, ko grem spati z mojega okna. Potem pa ponoči. Prikrade se. Zasveti. In je tam. Zame! Če pa to ni lepota, pa ne vem, kaj je!

Ljubek nagajiv prav lep sončen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pa saj veš, da te življenje čisto ljubi! Zdaj! Točno tako kot si! Točno takega, kot si! Zdaj!