Saj veš...

Cenim, da sem tukaj kot sem.

Pa to sem pomislila!?! Saj ne vem, ali jaz mislim, ali misli priletijo same, ali padem v kak tok misli, ali so to misli ljubezni!

Pač so!

Seveda jih lahko izbiram. In vedno so nekako v sozvočju s tem, kako se počutim. In če se potem počutim malo slabše, bodo prišle še slabše misli. Dokler ni vse katastrofa in je vse brezupno! Pa ni! Lahko se pa vedno počutim boljše! In se potem počasi vračam v svojo pravo naravo! Tako je!

Zdaj pa gremo dalje!

Izbiram misli!

Zdaj pa to zanimivo vprašanje?

Kako mislim o sebi?

So to še vedno stare zgodbe, ki sem jih sprejela, ne vem, ko sem bila stara pet let. Brez sita in ugovarjanja in sem verjela, da imajo starši super moči in so vsemogočni. Saj jih imajo. Samo, da nas lahko naučijo samo to, kar sami znajo. In večkrat so prepričanja, ki ne delajo dobro njim in niti nam. ampak pustimo to! najboljši so! Spravili so nas tako daleč! In definitivno sem hvaležna za to!

Zdaj pa je moj pristop!

Lahko mislim drugače!

In kaj želim razmišljati?

Sem izjemna! Sem čisto nekaj posebnega! Tako kot vsak! Rojena sem bila, da delam velike stvari! Čisto meni unikatne! Sem čista mojstrovina v nastajanju!

Uh, kako mi pa to hitro zmanjka! Saj vem! Dovolj ponižnosti! Dovolj majhnosti!

Vsak od nas je veličastno bitje! Tudi jaz! in če ne bom že enkrat to sprejela!

No, zdaj pa se lahko obkrožam z ljudmi, ki pa verjamejo, da je življenje radostna rast, obilje, sreča, notranja izpolnjenost, ljubezen – naravnost čudovito! In vem, da to vedno bolj srkam vase! Vedno bolj to tudi živim! Danes! Zdaj!

Tudi to, da je sonce zjutraj vzšlo, je čarobnost!

Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Saj veš, da si nekaj čisto posebnega! Zdaj pa živi tako! Po svoje!