Vse blokade v meni se raztapljajo kot ledenke v poletni limonadi. Prej kot slej jih bo stopilo sonce. Žarki jih bodo ogreli in raztopili se bodo. Ne bodo več trdne ovire, ampak samo spomin. Potem pa še bo to zbledelo.
Vso vesolje ljubezni, pomagaj mi danes, da z lahkoto spustim
blokade. Naj jih obrnem soncu, da jih lahko doseže ljubezen. Mogoče, da so mi
včasih služile, zdaj pa mi več ne.
Spuščam jih.
Pripravljena sem jih spustiti.
Vsaj pripravljena sem jih spustiti. Ljubezen pokaži mi pot.
Naj me na vsakem koraku vodi ljubezen.
Kaj mi govori ljubezen?
Ali bom raje verjela glasu strahu? Nič novega nima za povedati.
Dolgočasen je in se ponavlja. Drži me v preozki škatli brez luči in ne morem se
prav premikati. Utesnjena sem. Uklenjena. Skoraj mrtva.
Če pa prisluhnem glasu ljubezni, pa se počutim živo, radostno.
Polna sem navdušenja in komaj čakam, da ustvarjam! Vse v meni se veseli, da sem
to, kdo sem. Pristna. Srečna, da živim. Polna in prekipevajoča od ljubezni.
Še je vedno dvom ali dilema, kateri glas naj uporabljam, mu
prisluhnem? Mislim, da mi je bolj pri srcu glas ljubezni.
Ljubezen, danes me ti vodi.
Ljubek harmoničen ljubeč dan poln božanskega obilja.
Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo. Bodi srečna. Vredna si tega.
ne dovoli več, da te ustrahuje glas strahu! Prisluhni glasu ljubezni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar