Danes mi je prijateljica rekla, da ji je prijateljica rekla, da ji je druga prijateljica rekla. Vem. Velika veriga prijateljic. Ampak tako delujemo ženske. Delimo. Povemo si naprej – za skupno dobro vseh.
No. Sporočilo.
Bolj kot razmišljam o svojih problemih ali drugače »zanimivih
situacijah«, bolj jih krepim.
Prav ima. (Ta prva prijateljica. Čisto prva v verigi.)
Več odstotkov namenim razmišljanju o tistih zadevah, o katerih
ne bi rada razmišljala, pa vseeno skozi o tem meljem – bolj to utrjujem in
ustvarjam.
To je tako, kot bi si povečala piko in bi jo potem še malo
povečala z lupo. Pa še ne bi bilo dovolj in bi jo povečala še z mikroskopom.
Potem bi pa že vse izgledalo črno. Čeprav je to samo mala pikica! Nič več
drugega ne bi videla v svojem vidnem polju. Samo črnino. Zato je potreben
pogled s perspektive ali od daleč.
Nič ni tako hudo, kot se zdi.
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.
Če pa gledamo samo črnino, pa se skrčimo. Potegnemo vase. Pa ni
potrebe. Še naprej dihajmo. Še naprej ustvarjajmo. Einstein je rekel, da
problema ne moreš rešiti z istega nivoja. Nekaj takega. Torej, to predajam
Bogu. Že ureja. Jaz pa delam to, kar lahko naredim jaz.
Zaupam v ljubezen, da me bo vodila. Drugače tako ali tako ne
more biti. Vse je ljubezen. Tako je že vse urejeno. Vse je zame. Zaupam.
Ljubek čaroben srčkan dan poln božanskega veselja!
Sprosti se. Vse je zate. Uživaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar