Sem navdih za potovanje srca. Moj kompas je srce. Potovanje se začenja zdaj!?! Prideš?
Kako sem zadovoljna, da sme tukaj in da sme lahko to, kar sem.
Končno sem na poti! Sredi poti. Lahko pišem in imam čas za pisanje! Kako sem zadovoljna! Kako lepo zveni hrvaški jezik! Tako sočno se pogovarjajo. Prav smejala sem se. Pa to je tako temperamentno!
No zbudila sem se zjutraj. Nisem mogla spati! Tako sem se veselila tega potovanja! Komaj sem malo zatisnila oči. Potem se sem pogovarjala s sabo (Za pogovor si je najbolje izbrati koga pametnega!)! Bolj sem si prigovarjala. Saj ne rabim spati. Samo malo očke zaprem. Tako, da si spočijem. Pomagalo je! Po dveh urah sem zaspala. Božansko!
Kako to, da pišem kar iz terena? Vmes, ko sem ujela prvi avtobus. Imela sem več sreče kot prvič! Ni še vozil vzvratno! Zdaj sem vsaj vedela, kje ga čakati. Ali kje me on čaka! Počasi grem dalje. Vem. Čaka me pot in to tako zabavna.
Šofer misli, da vozi formulo. Je mislil. Sedela sem točno za šoferjem in imela tako lep razgled. Uh, kako lepo je bilo. Šli smo čez Puhov most. To pa je čista lepota! To ti povem zagotovo! Lučke, ki se zbližujejo!
Uh, kaj pa zajtrk! Bom si ga naredila na avtobusu! Zdaj mi je preveč super! Saj ne vem, kje sem ostala. Aja, kako sočen jezik. Slovenci! Tako malo jača cesta. (Seveda je bila zakrpana na vseh možnih kosih in to kar vse povprek. Pač, kot so nastajale luknje. Kot krpanka, narejena z ljubeznijo.)
Ljubek sijoč dan, moje drage, moji dragi!
Cmok! Objem!
P.S. Poslušaj svoje srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar