Verjamem v svojo srečo

Prej smo imeli malo zamude, skoraj eno uro no. Vseeno je bilo, ker bi tako mogla čakati na naslednji avtobus dve uri. Imela sem načrte, kam bom šla vmes. Samo zavila sem na kavo. In še na hitro sem jo morala spiti, se mi je zdelo. Pa sem že naprej bila na avtobusu…

Prišli smo preko meje. Končno. Potem pa je en šofer vprašal drugega, če je kdaj vozil motor. Seveda. Potem pa daj zdaj taki gas, kot da voziš motor in se pelješ po zadnjem kolesu. Skoraj, da smo se nagibali v ovinke.

Kakšen je namen mojega potovanja? Užitek. Verjamem v to, da je sreča. Verjamem v srečo.

Verjamem, da je možna. Zdaj v tem trenutku. Verjamem v svojo srečo. Res. In to je moj namen, da se naravnam še bolj na to mojo srečo. Uživam v tem.

Kako lepo je, ko se vozim. Jesen je vse okoli. Vse je oblečeno v tako lepe barve. Toplo zlate jesenske zlate. Hribčki, griči letijo mimo. Nad njimi pa so tako lepi puhasto oblački. Za ozadje pa še je tako lepo sinje modro nebo. Všeč mi je. Rada imam potovanja. Rada imam užitek, ko ne rabim voziti in lahko potujem, pišem in še celo pridem na cilj. Kaj še je lahko lepše?

Tako bi rada veno potovala. V takem prijetnem udobnem razkošnem kavč premikanju!

Prej sem malo zadremala. Imela sem že zajtrk. Brala sem knjigo in jedla prigrizke zraven. Super je! Moja duša je srečna!

Res verjamem v srečo. Danes. Brez občutka krivde. To so osnove.

Ljubek dan, moje drage, moji dragi!

Cmok!

P.S.: Res verjamem v srečo!