Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Kaj sploh vem, da sem res kreatorka svojega sveta?

Kaj vem, sploh, da sem vredna tega, kar si želim?

Kaj sploh zaupam, da bo to prišlo, vse, ob točno pravem času zame?

So to samo oddaljene predstave?

Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Si upam ustvariti življenje, kjer je vsak dan praznik? Tudi ta? Pa če tudi je ponedeljek?

Kaj pa bi sploh prazničnost pomenilo zame?

Zame je praznik sprehajanje, dolgo sprehajanje. Pisanje. Pitje dovolj vode. Sadje. Smeh. Klepet. Igrivost. Sadna kupa. Ampak s svežim sadjem, narejena doma!

Mislim, da je čas za zajtrk. Počasi.

Seveda sem kreatorka. Več ko o nečem razmišljam, bolj verjetno je, da se bo pojavilo v mojem življenju. Tako je to. Odvisno kateri kanal predvajam. Odvisno, na kaj se osredotočam. Če bi razdelila dan na ure, koliko časa sem optimistka koliko pa pesimistka? Koliko časa razmišljam o tem, kaj vse se bo zgodilo slabega in skrbim ali se osredotočam na dobro.

Kot bi rekel Vadim Zeland. Takoj, ko se premaknem na stran skrbi, se prižge rdeča lučka! Alarm! Pomaknimo se na drugo polovico. Zaupam, vse je v moje najvišje dobro. 

Ljubek sijoč pristno nagajiv srčkan pikasto mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Konec je vedno dober, če ne še ni konec!