Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem zate. No! Kaj zdaj!

Kako kaj življenje? Kako kaj dan? Smo polni energije? Smo polni radosti?

Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj nisem slišala prvič. Mogoče sem želela zavestno pozabiti. Vsi dvomi v meni, o čemerkoli, se odslikavajo od zunaj. V resnici, ne rabim nikogar nič prepričevati. Ne rabim. Torej, ko prepričujem druge, zakaj je nekaj dobro zame – v resnici prepričujem sebe. Ali ko obtožujem druge, da dvomijo vame, v resnici samo odslikavajo del mene, ki še ni čisto prepričan. Zato jih ni smiselno prepričevati.

Točno tako!

Jaz živim po svoje. Oni pa po svoje. Tako je to. In tako je najboljše.

Zakaj se sploh ukvarjamo z drugimi? Da se mi ni treba s sabo. Po drugi strani pa preveč damo na mnenje drugih. V resnici jim niti nismo tako pomembni. Vsi smo bolj egoisti. Zares.

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sicer pa, kako naj sploh drugi vedo, kaj je dobro za nas? Ne morejo. Niti si ne predstavljajo, kaj smo mi in kaj so naše prave želje. Torej jih že odrešimo. In se pogovorimo sami s sabo. Je za nas ali ni? Takoj bomo vedeli ali nas nekaj pritegne ali ne. Ne bomo se rabili prepričevati. Niti malo ne! To je čisti da! Ne pa, saj bi bilo dobro. Ne res, no, saj vidim, kako zanimivo bi lahko bilo.