Čakaj. Stop. Kaj sem želela povedati?!
Saj to je to. Manj govoriti, več delati v tej smeri.
Manj govorjenja, več dejanj.
Ne prisluhni besedam, ampak opazuj človeka.
Koliko neumnostim bi se lahko izognila. Ali pa tudi ne. Eni smo
trmasti. Ampak brez obžalovanja. Vse je bil učni proces. Vse je zdaj utrjeno. No,
to utrjeno mislim, da zdaj zagotovo vem, kako se nekaj ne dela.
Ampak tudi trmoglavljenje me je nekam pripeljalo. Bolj sem
si kopala globoko, bolj sem bila prepričana, da si želim videti sonce. Ali vsaj
občutiti žarke. Tako enostavno je to. Zares.
Torej smo pojasnili smisel ali nesmisel trpljenja. Bolj kot
se veča, bolj si želim ven! Vse pa je odločitev. Samo, da zdaj je zavestna. Izbiram
lahko ali bom z lopato gradila proti soncu ali si kopala jamo. V temo. Torej,
kakšno vreme bom izbrala?
Ljubek sijoč pristen unikatno nagajiv srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Gremo proti svetlobi. Če pa ne prideš, pa saj pleši v
temi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar