Obožujem ingverjev čaj z limono. Kuhanega. Zadnjič pa sem
malo pozabila. Pa je bil pečen. Pa posoda tudi. Samo na dnu… Ni bil za piti,
niti za jesti. Samo novega sem naredila… Kuhanega imam definitivno raje. Bolj sočno…
Svobodna sem kot reka, ki teče po strugi. Sama izbiram pot? Proti
morju. Ujetnica lastne struge. Ali kreatorka lastne struge? Kaj sem danes? Prosojna
za sonce. Ali kalna, neprepustna?
S sinom rada pogledava ribice, če greva kje slučajno mimo. Zdaj
pa sva si namensko želela kupiti ribice, lisičke, ki jedo alge. Črne čopkaste. Zelene.
Vse.
Sredi vsega, ko sprašujem za somiče, še vprašam: "Kje imajo one ribice
lisičke, za jesti…"
Namesto da bi rekla algojede ribe, sem rekla, kot da jih
midva hočeva jesti. Sin se je moral tako smejati zraven. Že prej pa sem
vprašala, kje imajo rumene somiče (sploh ne obstajajo), ker sva gledala ribice
živo rumene barve, molije, ki imajo rep oblikovan v lunico. Včasih ni moj dan
za vprašanja.
Lani sva bila na najinem prvem potovanju skupaj. Proti
večeru sva si še pogledala cerkev v centru. Stopiva ven. Zunaj spredaj, sredi
mestnih kavarnic, trgovinic, vse te množice, so prižigali svečke. Postavili so
jih v srček. Šla sva bliže. Kaj se dogaja? Zasnubil jo bo! Kako lepo. Mimogrede
sem slišala, kako mu je še tujec zaželel veliko sreče. Če pa to ni romantično…
Občudujem njegov pogum in odločenost. Lepi spomini…
Kiss! Kiss! Čudovit srčkan dan!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar