Ni več naša. Nikoli ni bila!

Saj ne bom spet začela! Ampak tako sem hvaležna, da vas imam! Hvaležna sem, da lahko živim svoje življenje! Hvaležna sem, da lahko bolj in bolj živim po sovje. In upam si! Vsaj malo bolj, kot sem si.

Kaj pa to, ko sem včeraj slišala, da bi naj bili najboljši prijatelji sami sebi?!

Res je!

Zdaj pa praksa!

Kolikokrat se kar iz navade zmerjamo, pa nisi to, pa nisi taka, pa nisi ono, pa spet nisi… ne vem kaj! Same neumnosti.

Kaj če bi se ob takih trenutkih ustavili.

Možgani ponavljajo staro zgodbo. Verjetno iz časov dinozavrov, ko smo morali sedeti pri miru in biti čimbolj nemoteči za srečo (odklop) staršev. Imamo polno tega notranjega negativnega kramljanja. Pustimo starše na miru, naredili so najboljše, kar so znali. Danes jih cenimo. Je pa bilo, kar je bilo!

Kaj če bi ga danes pogledali od blizu?

Če kaj nismo naredili je to zato, ker to verjetno ni za nas. Ne navdušuje nas! Ne zbuja v nas iskrice veselja, da komaj čakamo, da bi to naredili. Potem pa je prav, da ne naredimo.

So stvari, ki jih moramo narediti. Tam pa ne razmišljajmo in jih čimprej opravimo, samo, da ne okupirajo našega uma!

Čakaj!

Zavedamo se danes klepeta, ki ga imamo v glavi.

Je res naš najboljši prijatelj? Samo klepet je, ki ne pomeni nič. Sploh ni res!

Daleč smo že prišli! Zelo daleč! Ne samo, da smo dobri, zelo dobro smo to izvedli. Naše vse dneve do zdaj! več je dobrega kot slabega, če ne nas več ne bi bilo tukaj!

Danes si dajmo priložnosti in bodimo prijateljski do sebe.

Pustimo neumnosti, ki se pletejo v avtomatskem govorjenju. Samo vdihnimo, in vse to nesnago izdihnimo. Ni več naša. Nikoli ni bila. In zraven se nasmejmo! Seveda je zanimivo!

In res nam gre prav dobro!

Če ne, zdaj vsaj vemo, kaj pa nas navdušuje, kaj je tisto, kar nam zaigra srce! danes je dan, ko res lahko zacvetimo v polnosti!

Ljubek sijoč pristen unikatno lep srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te objema toplo. Cenjena si! Cenjen si!