Ker sem rada v trenutku!

Kaj smo že tukaj zdaj s temi vsemi stvarmi? Smo že v tem lepem decembru? Pustimo stvari! Koliko pomeni, da si za nekoga res vzamemo čas. Brez neprestanega gledanja na telefon. Pa kaj, če piska! Naj piska! Zanimivo, da je narejene tako, da bomo vse vedeli tudi, če ga pogledamo čez pol ure doma. vse je na njem. vse ostane na njem. nič ne moremo prav zares ne zamuditi. Lahko pa zamudimo poglede v oči. Dotike. Tisto nevidno čarobno povezanost. Verjetno je ne čutite do telefona? Ali pač?! Samo stvar je. Samo toliko, če niste vedeli! Stvar, ki ne vrača pogledov, ki ne odgovarja, ki ne naveže stikov in ki mu je čisto vseeno za nas.

Zakaj zdaj toliko o tem!?

Ker sem rada v trenutku! Rada imam prisotnost. Rada imam, kako se pustolovščina razvija. Rada sem v toku. Potem je to, pa to, pa še kaj! Vedno nepričakovan razvoj zgodbe. Ni samo monolog. Pestrost je! Tkanje nevidnih niti!

Pokažimo danes ljubim, da so nam pri srcu. Lepo se jim nasmehnimo. Ne rabimo letali okoli njih kot navdušen majhen psiček in mahati z repom. Saj ga tudi nimamo. Mislim. Lahko pa lepo prijazno pozdravimo, pogledamo v oči in se nasmehnemo. Take stvari štejejo! Taki trenutku štejejo. Kaj ni življenje čarobnost! Če vam rečem! Res! Kako rada imam to lepoto in hvaležna sem, da jo imam na dosegu! Ne pa telefon. Bo že vse povedal, ko bo čas za to!

Seveda pa nas telefon tudi povezuje. Ravno sem se zmenila za izlet! Kako sem hvaležna za to! to pa je moja radost! Jupi!

Ljubek sijoč srčkan poln zanimiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je vedno zate. Vedno!