NE! Ne dam svojega miru! Ne dam svoje energije! Dajem jo samo za svetlobo in ustvarjanje dobrega!
Dovolj imam dobronamernih nasvetov, za katere nisem niti
vprašala! Preko glave jih imam! Še čez!
Dovolj je, če poslušam sebe. To je preko dovolj.
Imam čudovit dom. Sem, to kdo sem. Pristna. Tako da je vse, kot
je prav – zame. Drugi pa si naj ustvarjajo po svoje.
Ahhh, že občutim mir. Ali vsaj več miru. Potem pa si obljubljam,
da grem v naravo! Malo. Kar tako. ker me kliče sonce. Kliče me harmonija in
prav je, da se ji odzovem. Veš kaj. Lepo mi je. Lepo življenje imam. Zares.
Všeč mi je. živim po svoje.
Saj ne vem, ali prepričujem sebe ali druge. Vedno prepričujem
sebe. To je to.
Na potovanje grem. K morju! To mi je zelo dragoceno in sem
presrečna, da grem! Komaj čakam, da bom slišala morje, kako valovi. Pa kako bom
nabirala školjke. Si namakala noge in hodila bosa. To bo božansko! Naj me
narava še bolj objame, kot doma. Zaupam, da bom vse dobro krmarila. Vonjala bom
vonj borovcev in vpijala sončne žarke. Samo bila bom. Dihala. Uživala.
Še bolj pomembno kot to, kaj bom – je to, kaj je zdaj.
Zdaj uživam. Zdaj diham. Zdaj živim svoje polno življenje. Zdaj
samo sem. to je dovolj.
Naslednji trenutek pa bo prinesel točno to, kar bi naj. Še več
tega miru in harmonije narave.
Uživaj mi ta dan!
Sledi sovjemu srcu! Poslušaj se!
Ni komentarjev:
Objavite komentar