Na razstavi sva seveda z umetnico želeli biti lepi. Nasmejani.
Ko naju je fotograf slikal, nama je skozi dajal neka navodila. Ustnice bolj
mehko. Ne kazati zob. Postrojeni sva bili kot v vojski. Zato sva dobili samo še
večje veselje, da sva se še bolj smejali in še bolj kazali belino nasmeha. Pokazal
nama je, kako bi se naj držali in izgledal je žalostno. Zato sva na koncu
naredili "selfija" za vsak slučaj. Prosti slog… Zabavno… in tam sva bili čisto
sebi podobni… z žarečimi očmi.
Dotiki so mi izjemno intimni. Izraz ljubezni. Naklonjenosti. Saj
ne rečem, da se nekdo pogovarja z mano in se me kaj spontano dotakne. Tudi jaz
se, sploh ko sem navdušena. In razlagam bolj z rokami… Ko pa nekdo začne lesti
v mene in mi ne da prostora za dihanje, pa mi je skrajno neprijetno. To tudi
povem. Lahko se objamemo na začetku, ob slovesu, to mi je res hrana za dušo. Vmes
pa bolj od daleč (čisto dovolj blizu, da se še slišimo), prosim…
V Mariboru pri
starem, oziroma bolj nekdanjem, Centru za socialno delo, tako lepo cveti sadno
drevo. Polovica belo, druga polovica pa roza. Kako je lepo. To mi pa dan
polepša, ko se peljem mimo. Blizu naju je ogromna stara češnja. Zdaj je vse posipala s svojo izjemno belino. Vsi avti imajo nešteto pikic na sebi, kot za poročno slavje. Tla so belo okrašena s samimi cvetnimi lističi. Prava idila...
Zadnje čase imam povečan navdih za kuhanje. Spet bi kaj
dobrega skuhala. Neverjetno voljo imam. Najlepše pa še mi je, ko me ljubi
pohvali in reče, da sem res dobro skuhala. Potem še le imam zagon… da bi mu
samo še kuhala. (No, tako hudo pa spet ni…)
S sinom gledala oddajo o kuhanju. Ponovitev. Tako sva bila
navdušena! Seveda je najin favorit šel na balkon, ker je bil najboljši! Zanimive izzive imajo. Veliko
osnov še ne vem, čeprav že zelo dolgo kuham. Vedno pa me navduši kakšna dobra
postavitev krožnika. Spet nove ideje!
Lep cvetlično zasipan dan! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar