Zdaj ko poslušam mojega MIšeja… uživam zraven. Vseeno pa
vidim, kako imam možgane oprane. Sprašujem se, če je pri vseh ženskah tako.
Prišel bo. Noro, neizmerno, kot nobeno… me bo ljubil. Samo tam bom za njega.
Moj življenjski smisel je izpolnjen. Ljubljena sem in globoko ljubim. Pika.
Vdihnem. Izdihnem. Kaj pa jaz kot oseba? Nimam svojega
poslanstva? Vem, vse bi naredila za ljubezen. (Preveč…) Odnos mi pač veliko
pomeni. Sprašujem se, ali je to res tako močno del mene. Ali sem bila tega
naučena. Ženska je tukaj, da je moškemu v veselje, ga ljubi. Kaj pa moja sreča?
Mu ni preveč v breme, da mora biti tisti moški, ki me osrečuje? Saj imajo tudi
oni svoje življenjsko poslanstvo. Hodiva skupaj po cesti, po poti, obema pa se
dogajajo edinstvene stvari. Za rast najinih duš. Postajava prosojna za
življenje.
Dvojina. Super.
Ampak samo, če je že pri ednini super. Za voljo usodne ljubezni sem
pripravljena dati vse na stran. Slikanje. Pisanje. Naravo. Jogo. Morje. Samo,
da se lahko vrtim okoli njegove orbite. Moja odločitev. Moja odgovornost.
Verjamem, da nisem bila rojena samo za vrtenje okoli. Ustvarjena sem bila, da
živim iz svojega lastnega centra. Moči. Navdiha. Radosti. Nagajivosti.
Porednosti. »Cartljivosti.« Karkoli.
Sem za dvojino. Ljubim vsako pikico povezanosti,
prepletenosti, intimnosti, raziskovanja, radosti, rasti, celjenja, ljubezni,
globin. Ljubim pa tudi sebe dovolj, da dam drugemu dihati in sebi sploh živeti
sebe. Ali pa vsaj, to je moja vizija. »Ti si meni sudžena, ti si zame rodžena…«
Res je, vem!
To je zdaj bilo teoretično. V praksi pa sta to dva procesa,
ki se izmenjujeta… edninsko dvojinsko življenje. Obožujem!
Lep spojen harmoniziran edninsko dvojinski dan! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar