Pristnost čudovitih trenutkov...

Lepo je priti domov k staršem, za predjed spiti kavico in pokramljati o vseh novostih. Malenkostih in podrobnostih. Mami je skuhala tako dobro kosilo. Potem smo odprli darila. Nobeno pa mi ni bilo tako dragoceno, kot preživet čas skupaj.

Neverjetno rada se igram z otroci. Danes smo se igrali skrivalnice. Ne glede na to, da sem imela na voljo samo tri različna skrivališča, jim je bilo vedno v veliko veselje, ko so me našli. (V pralni stroj se nisem mogla skriti. V omaro tudi ne, ker je bila preveč naložena…) Tako sem se vedno skrila za ena izmet treh vrat. Kako je bilo vedno zabavno videti njihove obrazke, ko sem jih malo prestrašila. Bili so presenečeni, da so me našli. Vedno znova. Kako veselje! Kot da obstaja samo ta čudoviti trenutek.

Mogoče sem še zato bolj uživala, ker moj najstniški sin ni več za take hece. Njemu je vse: po želji in ni mi. Saj ga razumem. Mama pa že ni »kul«, da bi se družil z njo. Doma se že kaj poheca z mano in se kdaj še žgečkava. Tako, da bi pa imela nekaj ur poln program, pa že dolgo ni več. Vsaka leta odraščanja imajo svoj čar. Hvaležna sem, da se tako dobro razumem z njim in sva si blizu.

Letošnji božič sem preživela v krogu širše družine. Najbolj hecne šale so bile o mačkah. Spili smo kakih pet kavic skupaj, saj smo res bili skoraj ves budni čas skupaj. Igrali smo namizni tenis, vse mogoče dvojice. Svak je igral na harmoniko, plesali smo, tudi kačo z otroci, si juckali, peli... Bilo je res zabavno. Metali smo si žogice, jih pihali, plezali za njimi…

Bilo mi je tako fajn, da mi sploh ni bilo za iti domov. Čisto sem se razživela. Punčka v meni se še zdaj smeje od polno igranja. Otroci imajo prav, obstaja samo ta čudoviti trenutek. Ta božič mi je bil izjemno dragocen, ker smo ustvarjali neverjetne neponovljive spomine skupaj. Hvala vsem. Rada vas imam! Cmok! Cmok!