Včeraj sem delala pozno v noč. Zjutraj ob osmih se mi je dozdevalo,
kot bi šla komaj spati. Nisem si prav nič spočila. Noge so še me bolele,
svetloba me je motila… imela sem še bolj počasne gibe.
Šla sem po sina. Bil je tako nagajivo razpoložen. Namesto nekaj
čez šestdeset stopnic, sem jih prehodila enkrat več. Malo gor, malo dol. Pa ključi
so padli eno nadstropje niže. Pa žgečkanje… noge so me tako bolele in sem proti
koncu že hodila čisto počasi…
Iskala sva hdmi kabel. Ni ga bilo v škatli s kabli. Ni ga
bilo za televizijo. Še kar sva iskala, ko sin reče, mogoče pa je mojem predalu.
Res je bil. Ni bil pravi. Potreboval je novega za ekran. Šla sva dol. Po stopnicah.
Kupila. Šla gor. Sin mi je takoj rekel, da ne ustreza. Morala sem ga odpreti. Delala
sem se pametno, da moraš to probati. Ni dovolj, če teoretiziraš. Prerezala sem embalažo z največjim nožem, kar imava. Napaka. Ni bil
pravi. Dol in gor. Spet ni bil pravi. Samo potem nama je časa zmanjkalo za
vnovično menjavo.
Samo enkrat sem še šla dol in gor. Pa saj je bilo dovolj. Ampak
ko sva tako norela, sem čisto pozabila, da me karkoli boli. Bilo je tako razigrano jutro, kljub stopnicam. Življenje je prekratko, da se ne bi zabaval...
Ni komentarjev:
Objavite komentar