Topljenje ledenih rož

Zjutraj, ko se zbudim, moram sčistiti avto. Vse je ledeno. Narava ustvari ledene rože, na debelo. Zaženem ga, sedim notri par minutk, da se odtali. Potem pa akcija okoli. Če bi vozila s takim avtom, polnim ledenih rož, ne bi videla nič. Samo slutila bi, kje je sonce. Sem že probala, pa je preveč nevarno.

Včasih se mi zdi, da je moje srce tako zaledenelo. Nič ne prodre skozi. Ne žarki ljubezni, ne toplina. Rabim malo časa, da se naravnam, da se odtalim. Malo cartanja. Srce se potem počasi, počasi spet odpira. Mogoče so krivi letni časi. Mogoče je samo cikličnost znotraj mene. Ko pa se led začne topiti, ko daje vedno več prostora soncu, pa kar ne morem verjeti. Vau! Kaka lepota! Kaka toplina! To sem zamujala!?

V življenju je isto. Najprej si želim biti jaz pri sebi, da sploh opazim lepoto okoli sebe. Vsrkam. Vdihnem. Najprej moram v srcu čutiti ljubezen, da jo sploh lahko sprejmem. Pusto mi je stopati naprej ali se odločati z zaprtim srcem. Ne vidim možnosti, sonca, samo led pred sabo. To pa je preveč nevarno. Pomembno je, da si vzamem čas zase, da odprem srce vsemu lepemu. Ljubezni.

Danes si bom dala gretje na polno, da odtali vse zamere, da posije vame sonce sočutja. Odpuščanja. Tudi sebi. Odpiram srce. Zaupam. Vau! Vaaauuu! Auuu!