Da! Da! Da! ... Kaj!?!

»Bi se poročil z mano?«

»Da.«

»Na gradu?«

»Da.«

»Imela bom izjemno čudovito belo obleko!«

»Super!«

»Kaj pa prstani?«

»Točno vem, kje jih bom kupil.«

»Tako, zdaj me pa lahko poljubiš!«

»Mama!?!«

Tako prisrčna reklama je bila, da sem se morala prav smejati zraven. Pogovarjala sta se dva otroka. Fantek in punčka... Vse je rekel da… z lahkoto.

Danes je bila bitka egov. Moj ego je njegovemu (tu mislim točno določeno osebo, ki pa je ne bom izdala... (mogoče)) pravil, da ne sme biti ego. Šlo pa se je samo za način igranja taroka:

»Si vedno tako zloben?«

»Tako me je življenje izoblikovalo.«

»Misliš, da so se meni dogajale same lepe stvari?« (Kaki izgovor.)

Vojn(ic)e je bilo hitro konec. Nasmejala sem se na glas. Pa to sploh ni pomembno! Sploh nisva bila pri sebi. Najina ega sta bila v vojni, kdo je večji ego. Jaz s prijaznim. Ali on z zlobnim? (Tako da je njegov ego večji. To pravi moj ego, ker se ima za bolj prijaznega… namišljena prijatelja… oba v zmoti… Tako je moj ego zmagal… ker nimam vedno prav, nikoli pa se ne motim… Zdaj pa nehaj »ta mali« (ego)). Ljubezen ne zmaga vedno, naredi pa vse, da teče prav…

Res pa je bilo, da sem našla popolno kavarnico čisto pri roki. Bolj pri nogi… Samo majhen sprehodek, pa sem tam. Ima pa taki skrivni kotiček. Z vseliko sedežno in polno blazinicami. Mizico s tulipani. Prisrčno. Ljubko. Domače. Moderno. Udobno. Stilsko. Spodbudno. Navdihujoče. Urejeno z okusom. Izjemno dobre sočne tortice. Splača se grešiti, ker so božanske. Tako kot tudi penica na kavici in prijazna postrežba. Danes sva sedela ob oknu, lep pogled na Pohorje. Tam je vse lepše.

To bila lahko moja nova potujoča pisarna. Za pisanje. Tako sem lahko neopazno skrita tam na sedežni, da me nič ne moti. Imam čisto zasebnost. Vse je lepše tam. Klepet z ljubim… Klepet s prijateljico… ali prijateljicami… vse bi spravila na sedežno v ta ljubki prostor.

Danes pa ljubko neegovski dan (če pa udari ven, pa veliko smeha…)! Cmok! Objemček! Cmok! Čudovit dan!