Kot punčka sem se smejala na
glas, se veselila… vsak dan mi je bilo novo raziskovanje okolice, potoka, gozda,
travnikov… nagajivosti s prijatelji. Vedno smo bili v akciji. Vse smo
preplezali in šli še dalje v gozd. Potem se je počasi to začelo izgubljati, baje
da je življenje resno. Malo pretiravam. Sploh, ker vedno znova najdem in sem v
stiku s to svojo nagajivostjo. Lahko bi bila še bolj… (Še začela nisem...)
Pridne punce pridejo v nebesa,
poredne pa vsepovsod. (Moškim pa tako tega ni treba praviti, ker to znajo,
naravno. Nas, ženske so bolj v ubogljive, prilagodljive, krotke, ne jezljive,
ne moteče vile vzgajali. Pa to sploh ni človeško! Vsak ima v srcu željo, da se
izrazi in da je ljubljen, sprejet, takšen kot je. (Tudi ženske. Vredne smo
tega. Vredna sem tega. To so samo osnove, mimogrede…))
Sem pa brala knjigo Anite
Moorjani, kako je kot otroke vedela, da edinole ljubi, se smeji in navzven
svetlo sije. Potem pa so ji rekli, da je življenje resno. Naj pazi, če bo koga
ljubila, da ji ne stre srca.
Tako mi je torej zamrl sij
in ostala sem majhna,
zdelana.
Umrla sem,
nato pa se v trenutku smrti
zavedela, da je v življenju
pomembno edinole
ljubiti, se smejati in svetlo
sijati!
Anita Moorjani
Danes sem se že imela čemu
smejati. Na sedežni, kjer pišem (s kavo s penicami in vodo), sem se nekako
naslonila. Polila se je voda. Nič ni to. Veliki kozarec. Nič ni to! Po mojem
telefonu. Nič ni to! Še vedno dela. Sploh ne vem kako! Še meni bi sapo vzelo,
če bi me nekdo tako zalil… Nič ni to! Čudoviti sončni vzhod pa mi tako vedno
privabi obilje nasmeha na ustnice.
Čisto poreden dan! Cmok! Cmok!
P.S: (https://www.youtube.com/watch?v=MWASeaYuHZo)
Morala bi vedeti, da si lepa,
točno taka kot si,
ne rabiš spremeniti nič na sebi…
Ne vidiš svetlobe sija,
globljega, kot lahko oči vidijo,
mogoče te je svet naredili slepo,
da si lepa, točno taka kot si…
Ni komentarjev:
Objavite komentar