Kaj pa to, ko sem včeraj splezala na oder in mu dala "lupčka" (leta niso važna, Mišo je legenda…)! Potem pa sta se že dva varnostnika
približevala, pa sem morala hitro dol z odra skočiti… saj ne… Prvi april…
Ampak je bilo legendarno. Prej sta nastopala dva. Imela sta
dobre pesmi. Ampak ko je prišel Mišo, pa je bila cela dvorana na nogah.
Ploskali smo in se drli: Mi-šo! Mi-šo! Mi-šo! Kaki fenomen. Res je že star,
ampak je zapisan kot legenda v mojem srcu. Kaj češ, ene sanje bodo pač ostale
neuresničene. Mogoče je tako boljše (za oba…). Lupčeka na lička…
Res ima same usodne pesmi. Ljubezenske. Kako z vsakim
vlaknom ljubi. To pove z neznansko odtenki. Potem pa mislim, da mora biti moški
odrešilna oseba mojega življenja.
(Vedno znova razočarana. Kaj še sploh pričakujem? Z lahkoto
igram vlogo princeske, Pepelke, Barbike… Čas je, da se lik že izoblikuje. (V
mene. Resnična oseba…) Ni mi več za te nedoločne ustrežljive vloge. Najprej si
vlogo sama izberem, potem pa se pritožujem. Res popolni scenarij.)
Ko pa imam vse v sebi. Zares. Vse imam v sebi. Osnove. Cel
človek sem. Ne polovica para. Ne: ti me dopolnjuješ. Vseeno pa verjamem v
ljubezen.
Danes pa pišem zunaj. Pod drevesom. Šumijo listi. Neverjetno
je. Sonce počasi zahaja. Vroče še je. Tu pa tam ga zakrije kakšen beli puhasti
oblaček. Pogled na celi toti moj ljubi Maribor. Zvonec na vrhu. Vse se mi bo
uresničilo. Vem.
Lep legendarni dan! Cmok! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar